Zapuščina starega leta in popotnica v novo

Če za trenutek zapreš oči in pomisliš na odhajajoče leto, kaj je tisto, kar ga je najbolj zaznamovalo?
Oziroma, če vprašam drugače, kaj je tvoja zapuščina letošnjega leta?

Zame je bilo letošnje leto naporno. Obarvano s temno nočjo duše. Po eni strani me je pretresalo in stiskalo, da sem notranje razpadala. Večkrat. Po drugi pa je od mene zahtevalo zaupanje v proces, medtem ko mi je istočasno ironično kazalo, da je bilo marsikaj od tega, čemur sem zaupala doslej, iluzija.

Priznam, da si takega leta ne želim več ponoviti. Pa vendar sem zdaj, ko ga lahko pogledam z malce distance, zanj tudi hvaležna. Ker me je porinilo dovolj globoko, da sem lahko prišla v stik s svojimi najbolj odtujenimi deli sebe in slekla še nekaj svojih predstav o tem, kdo (mislim da) sem ali nisem.

Ob koncu leta nisem še tam, kjer si želim biti. Nekatere stvari še nimajo svojega epiloga. Nekateri notranji konflikti še niso razrešeni. Nekaterih želenih premikov še nisem naredila. Sem se pa letos, bolj kot kadarkoli prej, naučila živeti v danem trenutku. Biti dan za dnem prisotna s tem, kar je, kar pride in gre. Biti tudi sama takšna, kakršna v danem trenutku pač sem. Biti v toku, tako kot se ta odvija. Z zavedanjem, da se vse ves čas menja. Dnevi, situacije in jaz. Z zavedanjem, da je življenje pot, ki se nam odstira sproti, medtem ko hodimo po njej.

Kakšna bo pot skozi 2024 tako v tem trenutku ne moremo vedeti. Nam pa vsem želim, da po njej stopamo čim bolj zavestno, ne glede na to, kako neuhojena morda bo. Da nas pri tem vodi odprto srce in da se v čim večjem številu čim pogosteje srečujemo v skupnem polju Ljubezni.

Srčno 2024!