Obisk praznine

Včeraj sem se zbudila sredi noči in skozi mene je tekla tako močna energija, da sem se počutila, kot bi bila priklopljena na generator. Po točno petnajstih minutah se je, kot da bi nekdo pritisnil na gumb, vse skupaj končalo. Kaj se je dogajalo v teh minutah, nisem mogla dojeti, ker je imelo telo močno reakcijo, se je pa po »operaciji« v meni odprlo polje čiste praznine. Ne tiste praznine, ki je v svoji esenci polna in ljubeča. Ampak tiste hladne, sterilne praznine. Počutila sem se odrezana od sebe in od vira stvarstva. V tem polju ni bilo ničesar. Imela sem občutek, kot da je nekdo izbrisal vse, kar sem dojela o sebi in svetu v zadnjih dvajsetih letih. Vse, kar sem poznala, vse, kar je mojemu življenju dajalo smisel.

V tej praznini sem bila cel včerajšnji dan. Nisem delala nobene drame, bila sem samo notranji opazovalec sebe in vseh občutkov. Na trenutke sem začutila anksioznost, čeprav za njo ni bilo nobenega posebnega razloga. Na trenutke sem čutila izgubljenost in nekakšno žalovanje, niti ne vem, za čim vse. Spraševala sem se, če se zdaj vračam na točko, v kateri sem bila, preden sem se »prebudila«. Takrat je bila namreč takšna praznina del mojega vsakdana. Izkusila sem, kako se počutijo ljudje, ki ne morejo začutiti nobene druge realnosti, razen te, ki jo lahko zaznajo s petimi čutili. In spraševala sem se, kaj od tega je iluzija? To, kar se mi je odpiralo zadnjih dvajset let, ali to, kar občutim zdaj? Ali morda celo oboje?

Nisem iskala odgovorov v umu. Samo pustila sem, da se vprašanja usedajo vame in da odgovori pridejo, ko pridejo, tako kot pridejo. Če pridejo. V letošnji intenzivni transformaciji sem se naučila, da se ničesar ne držim, ampak da vse fluidno puščam, da prihaja in odhaja. In vse bolj poskušam biti samo prisotna v vseh svojih občutkih. Kajti ne glede na vse, me je včeraj prevevalo notranje vedenje, da je največja iluzija to, da je karkoli v nas ali v našem življenju končno. Ker se vse nenehno spreminja, širi, prerojeva. Tako ali drugače. Najsi čutimo ali ne. Najsi razumemo ali ne.

Zato sem tudi svojo včerajšnjo praznino vzela takšno, kot je bila. Bila sem z njo. V vsem, kar sem počela. Najbrž ima tudi ona nek smisel v preobratu mojega življenja, ki čutim, da je v teku. Morda pa tudi ne. Morda ni nobenega smisla. Ne preobrata. Ne mene.

Nimam še odgovorov. Usmeritev in zaključkov tudi ne. Sem se pa danes spet zbudila pretočna in povezana sama s sabo. In v tem trenutku mi je to dovolj. Ker ta trenutek je v resnici vse, kar imam. Vedno.