Vozi, Miško!

Odločim se, da se domov iz prestolnice vrnem z avtobusom. Priznam, da prvič po več kot dvajsetih letih, zato ne vem več, kako se zdaj streže stvarem. Ker karte prek spleta ni mogoče kupiti, vstopim na avtobusno postajo, kjer se – mimogrede – počutim, kot da sem v letu 2000. Ne zato, ker bi se jaz čudežno pomladila, ampak zato, ker se postaja od mojih študentskih časov skoraj ni spremenila.

Na okencu, kjer med drugim piše, da je mogoče plačati samo z gotovino, kupim karto. Prodajalec mi pove, kdaj in s katerega perona odpelje avtobus, mi v roke porine tri izpiske in takoj zatem zapre okence. Radovedno se vprašam, zakaj trije izpiski? Pa preverim. Prvi je vozovnica. V redu, to sem kupila. Drugi je račun za 0,17 €, dodatek za teden Rdečega križa. Dobro, razumem, nimam nič proti. Tretji izpisek pa je račun za 0,60 €, dodatek, ker sem karto kupila na avtobusni postaji. Tega pa ne razumem.

Ker me resnično zanima, v čem je fora, in ker imam še deset minut časa, stopim k sosednjemu okencu. Gospodu razložim, kaj se je zgodilo, in ga vprašam, zakaj sem morala plačati pribitek za nakup karte pri šalterju.

»Naši prsti so dragi,« se pošali.

»Razumem,« sprejmem njegov odgovor z ironijo vred, »ampak karte prek spleta ne morem kupiti,« mu pojasnim.

»Vem,« mi odgovori, »to so zdaj spet neka nova pravila.«

Vprašam ga, kako je, če karto kupim na avtobusu. Razloži mi, da če na vstopni postaji obstaja okence, kjer lahko kupim karto, mi je voznik na avtobusu ne bo prodal.

»Torej je stvar takšna: karte prek spleta ne morem kupiti, na avtobusu jo lahko kupim samo, če na vstopni točki ni postaje, in v tem primeru je karta 60 centov cenejša. V Ljubljani pa druge možnosti, kot da jo kupim pri vas in plačam pribitek, sploh nimam,« preverim, ali sem prav razumela.

Potrdi, da je res tako.

»Pa to so Butale,« še rečem na glas, ker me vse skupaj bolj spominja na nakup vozovnic v kakšnem malem odročnem bolivijskem mestecu kot pa v eni od evropskih prestolnic.

»Se strinjam,« odgovori sicer prav prijazen gospod, ki za situacijo seveda ni prav nič kriv.

Počasi se odpravim do perona 21. Vstopim na avtobus, šofer mi pokaže, kam moram prisloniti QR-kodo. Prislonim prvič – ne prime. Drugič – ne prime. Jo premaknem malo gor, malo dol, malo levo, malo desno … zaman. QR-koda ne prime. Za mano se nabira vrsta. Šoferja vprašam, kaj naj naredim.

»Usedite se za mano, pa boste malo kasneje še enkrat poskusili.«

Upoštevam navodilo. Mimo gre gruča dijakov z mesečnimi kartami, za njimi pa mlado dekle, ki naroči karto do Ivančne Gorice in plača s plačilno kartico. Hm, ali niso rekli, da to ni mogoče?!

Še enkrat poskusim skenirati QR-kodo. Nič.

Šofer pravi, naj se usedem in spravim karto, če slučajno pride inšpektor.

»Velja,« se strinjam, »me pa še nekaj zanima,« spet začnem pogovor. »Ali je možno tudi na avtobusu kupiti karto?«

»Seveda.«

»Ampak na avtobusni postaji so rekli, da to ni mogoče, če obstaja okence za nakup vozovnic,« vrtam dalje.

»To vedno rečejo, ker vam jih tako lahko dražje prodajo,« zaključi šofer, ki se mu vidi, da nad tem nesmislom ni prav nič navdušen.

»Tudi meni se je pred časom zgodilo isto, kot vam,« se oglasi še dekle, ki je prej kupilo karto in se usedlo za mano. »Od takrat vozovnico vedno kupim pri vozniku in pri tem še nikoli nisem imela težav,« še doda.

Cela izkušnja me v resnici zabava. Počutim se kot v slovenski različici filma Ko to tamo peva. Mi pa ta mali, nepomembni pripetljaj na nek absurden način (spet) pokaže, da je rigidnim pravilom, ki jih sistemi vedno postavljajo predvsem v svojo korist, edina prava protiutež človeška zdrava pamet.