(Ne)uhojene poti in njihove sledi

Včeraj sem šla v »moj« gozd, ki je bil, pobeljen s snežno odejo in obsijan s soncem, v eni posebni energiji. Spokojnost in mir sta se sončila v njem. In jaz sem se sončila v vsem. Ko sem prišla do odcepa z glavne ceste, sem kakšnih sto metrov pred sabo videla mlad parček in ugotovila, da sta onadva prva, ki sta zagazila v nedolžno belino. Sledila sem njunim stopinjam in za sabo puščala še malo bolj shojeno potko.

Pri slapu, tik preden se pot za nekaj časa začne nekoliko bolj strmo vzpenjati, sem videla, da sta se obrnila. Ko smo se srečali in eno rekli, sem se jima zahvalila, da sta mi utrla pot do tja, potem pa sem zagazila v nedotaknjen sneg. Sama sem želela iti naprej in priti, kamor sem se namenila. Tako sem si utirala pot do vrha hriba in opazovala, kako lahko v svežem snegu veliko bolj jasno opaziš potke srnic, zajčkov, različnih ptičk (odtisov kakšnih večjih živali na srečo ni bilo) ter se spraševala, po kakšni »logiki« oni izbirajo poti za svoje premike. Zagotovo precej bolj instinktivno kot mi.

Nazaj sem se vračala po drugi strani hriba. Najprej sem spet naletela na stopinje in jim sledila do prvega ovinka, kjer je shojena pot zavila v drugo smer, kot sem bila sama namenjena. Tam sem se od poti poslovila in spet na polno zagazila v belo odejo, kamor tistega dne še ni stopila človeška noga. Čez nekaj sto metrov se je moja gaz spet pridružila uhojeni poti, ki me je nato pripeljala do doma.

Ob tem sem razmišljala, kako so tudi v življenju določene poti uhojene in zato lažje, za kar smo lahko hvaležni vsem, ki so jih hodili pred nami. Določene (dele) poti pa moramo shoditi sami, tudi če ne vemo vedno, kam nas peljejo. Hkrati s tem za sabo puščamo sledi, ki morda kakšnemu zanamcu olajšajo njegovo potovanje. Sama sem včeraj vedela, kam grem, nisem pa vedela, kakšna bo pot in kako jo bom prehodila. Ampak prav to nevedenje me je navdalo z otroško radovednostjo in veseljem pred malo pustolovščino, zaradi česar sem vso pot uživala in opazila marsikateri detajl, ki ga ne bi, če bi se na sprehod odpravila z drugačno nastrojenostjo ali če se nanj sploh ne bi podala. Uživala sem v poti sami, na vsakem koraku, in ni me skrbelo, kako in kdaj bom prišla na cilj.

Tako sem dobila tudi ljubeč opomnik za svoje (trenutno) potovanje skozi življenje.