fbpx
Zapuščina starega leta in popotnica v novo
26. decembra, 2023
Ljubezen
30. januarja, 2024

Kdo interpretira mojo realnost?

Pred nekaj dnevi mi je crknil avto. No, ni crknil, vžgal je, samo volana nisem mogla več obrniti in ni mi preostalo nič drugega, kot da pokličem asistenco. Moja prva misel ob tem je bila: »Evo, še avto ti kaže, kako stojiš na mestu in se nikamor ne moreš obrniti.« To me je v tistem trenutku bolj vrglo iz tira, kot dejstvo, da bom spet imela nepredvidene stroške.

Ker vemo, kako je. Zunanjost kaže našo notranjost, kajne?
Trenutno se res počutim zataknjeno, predvsem zato, ker ne vem, v katero smer naj obrnem svojo ladjo. Po drugi strani pa se zavedam tudi, kaj se trenutno odvija v moji notranjosti in zakaj kak večji premik v tem trenutku (še) ni smiseln.

Ampak to ni bistvo, ki ga hočem izpostaviti v današnjem pisanju.

Zadnje tedne zelo zavestno opazujem moč uma in zgodbe, ki mi jih mimogrede prodaja. Da to lahko počne, ima seveda svoje prevajalce. To so deli nas, ki nam našo realnost pomagajo osmisliti tako, da vsak dogodek, vsako misel, vsak občutek, vsako reakcijo utemeljijo v skladu z njihovo perspektivo.

Meni pri globljem razumevanju tega trenutno pomagajo trije deli mene, ki so te dni živi v meni. Z vsemi tremi sem zavestno prisotna. Nobenega ne zanikam, z nobenim se ne borim, z nobenim se ne pogajam. Vem, da so vsi del mene in da hkrati jaz nisem nihče od njih. So pa trenutno moji odlični mentorji. Zakaj? Ker vse, kar se dogaja, znotraj ali zunaj, zdaj lahko istočasno jasno vidim skozi tri različne perspektive. Skozi oči plenilca, skozi oči žrtve in skozi oči ljubeče prisotnosti. In za vsakega od njih je njegova resnica prava. Prav tako opazujem, kako določene situacije bolj simpatizirajo z enim, druge pa z drugim. Kako imajo vsak svoje priljubljene programe in kako ti programi iz navadne misli lahko povzročijo zelo močne občutke in reakcije. Spet različne, odvisne od tega, komu »pripadajo«.

Da ponazorim, kako to izgleda v praksi, naj se vrnem na začetno situacijo z avtom.

»Evo, še avto ti kaže, kako stojiš na mestu in se nikamor ne moreš obrniti,« je bila, kot sem že napisala, moja prva misel, ko sem ugotovila, da je avto nevozen. Ob tem sem najprej v telesu začutila velik krč, stres, jezo, izgubo kontrole. Na delu je bil destruktivni plenilec, ki je potem vse skupaj še potenciral z mislimi, kako so se mi zdaj podrli vsi plani, kako bodo spet dodatni stroški, kako je to jasen znak, da sem na napačni poti …

Ko sem to predihala, so me zasule misli: »Pa zakaj se mi to dogaja? A ni bil dovolj že nalet pred slabim mesecem? A je moral zdaj še volan crknit? Kdaj bo že tega konec?« In vajeti pri tolmačenju realnosti je prevzela žrtev, ki mi je sprožila slabost v želodcu in tako potencirala občutke nemoči, da se mi je že klicanje asistence zdelo prekleto naporno.

Ko sem uredila asistenco in čakala na avto vleko, me je prešinilo: »Še dobro, da se to ni zgodilo jutri zjutraj, ko bi se morala odpeljati na delavnico ženskega kroga. To bi šele bil stres!« Ljubeča prisotnost je mirno povedala svojo resnico in ob dotiku njene ljubezni, sem se tudi jaz umirila. Globoko sem vdihnila in si rekla, da ima prav.

Miselna kalvarija z avtom se je končala, situacijo sem sprejela takšno kot je. Mentoriranja pa še ni konec.

Kdo je imel prav? Sama sem sprejela resnico ljubeče prisotnosti in v dani situaciji je bilo tako tudi najbolj zdravo, se vam ne zdi? Pa vendar, če smo iskreni, je tudi to samo ena od interpretiranih resnic, s katero ustvarjamo svojo realnost. Ni res?

Zagotovo se vsi strinjamo, da je realnost ustvarjena in interpretirana skozi oči Ljubezni daleč boljša in lepša, kot interpretacija (in s tem ustvarjanje) realnosti skozi oči plenilca, žrtve ali kakšnega drugega destruktivnega dela nas. Pa vendar, zadnje čase me kot senca zasleduje vprašanje, kakšna pa je resnična realnost? Takšna kot je, brez kakršnekoli moje interpretacije. Si to sploh lahko predstavljate?

To je polje raziskovanja, kamor mene zdaj vleče. Lansko leto, ko sem celila in integrirala svoje globoko potlačene ranjene dele, se je v moji zavesti odprlo nekaj razpok, ki so postavile pod vprašaj marsikaj, kar sem do takrat doživljala kot svojo realnost. Ravno dovolj jih je bilo, da se ne morem pretvarjati, da nisem videla določenih prijemov iluzije, ki zna biti tako peklenska kot nebeška. Hkrati pa jih je bilo premalo, da bi jasno izkusila, kaj pomeni živeti onkraj teh razpok. Edino, kar vem, je spoznanje, da če hočem priti »tja«, mora umreti potreba po kakršnikoli interpretaciji česarkoli. Umreti morajo vsi moji notranji interpretatorji. Umreti mora moj jaz.

To je proces, ki se trenutno odvija v meni. In čeprav se hkrati, priznam, sprašujem tudi, če taisti proces ni samo še ena plast boginje Maye, odgovora ne morem dobiti drugače kot, da pustim, da se odvije do konca. Šele potem bom lahko svoj notranji volan obrnila proti želeni destinaciji, ki se ji reče svoboda.