Ples

»Draga moja, čas je za ples. Tisti pravi, ki te kliče že tako dolgo. Si pripravljena?«

V prsih začutim vznemirjenje. »Jaaaa! Jaaaa! In še enkrat jaaaa!« glasno rečem.
Vem, da zdaj ni več poti nazaj. Niti nočem več nazaj. Moje srce tako zelo hrepeni po spoznanju, kdo sem.

Naredim prve korake, čeprav v resnici ne vem, niti kam grem, niti, kakšna bo pot. Začutim, kako me nekaj objame. Nekaj mogočnega. Nekaj varnega. Kot bi me v svoje sigurne roke vzela sila obstoja in me začela voditi. Nežno in odločno hkrati. Zavem se, da hoče, da se ji predam. Da pleševa. Usklajeno, občuteno, predano. Kot prvinska tango plesalca.

Že po prvih taktih začutim, kako od mene začenjajo odpadati plasti mojih strahov. Veliko jih je, veliko več, kot bi si mislila. Razblinjajo se v najinih premikih, v najinih obratih. Sproti in mimogrede. Vse travme, vse bolečine, vsa prizadetost. Vse leti od mene. Počutim se lažja.

Pleševa dalje in sila obstoja me še bolj trdno potegne v svoj objem. Še močneje jo začutim. V mojem drobovju se prižge ogenj. Čutim, da izgubljam nadzor. In to je točno to, kar sila obstoja hoče. Notranji ogenj se razplamti in kuri vse moje ideje o tem, kakšna bi morala biti … kakšni bi morali biti drugi … kakšno bi moralo biti moje življenje … najin ples, torej. Izgubljam kontrolo, ampak to me nepričakovano osvobaja.

»Jaaaaa! Naj se končno osvobodim! Do konca in za zmeraj!« zakričim vročična, ko me moj nevidni plesalec čutno nagne preko svoje trdne roke. Prepustim se in odpre se mi nov svet. Ples postaja vse bolj sproščen in vse bolj spontan.

Postajava si blizu. Zelo blizu. Življenje in jaz. Brez besed vem, kaj v tem trenutku sila obstoja želi od mene. Če hočem plesati dalje, ji moram predati celo sebe. Vse svoje identitete, tiste, ki jih ne maram, še bolj pa tiste, ki so mi tako zelo ljube. Vse tiste ideje o sebi, ki mislim, da me definirajo … da mi dajejo vrednost … da so tako zelo pomembne … Odlagam jih, eno za drugo, plast za plastjo, sila obstoja pa jih brezbrižno meče ob tla kot porcelanaste krožnike. Razbijajo se na prafaktorje skupaj z mojimi iluzijami in ostajajo samo črepinje.

Ne vem več, kaj naj si mislim, zato v tem trenutku ne mislim nič. Sili obstoja je to všeč. Kajti manj misli kot imam, bolj je najin ples ubran, pretočen in naraven. To pa je vse bolj všeč tudi meni.

Ko ravno pomislim, da nama gre dobro, sila obstoja za trenutek upočasni korak. Pogleda me globoko v oči in v meni se nekaj zatrese. Slutim, kaj sledi. »Da, draga moja,« mi telepatsko reče. »Predaj mi tudi vsa tvoja najgloblja hrepenenja, tvoje najbolj skrite želje, tvoje najpomembnejše sanje. Predaj mi vse, kar ti je najbolj dragoceno! Tja, kamor greva, ne potrebuješ ničesar!« Malce me stisne. Če se odpovem temu, kar mi je najdražje, kar me je celo življenje držalo pokonci in me gnalo naprej, kaj bo sploh še ostalo?

»Ostala boš ti in ostala bo resničnost, takšna kot je,« slišim telepatski odmev.

Temu ne morem ugovarjati. Za to sem pravzaprav prosila, kajne? Počasi v roke obstoja odložim še vse, kar je doslej mojemu življenju dajalo smisel in postanem nenavadno prazna.

V tistem trenutku glasba utihne.
Ostane tišina. Praznina. In globok mir.
V svojem središču sem.

In takrat vem.

Sem, kar sem.
Sem.