Šla sem na Dobrčo in se znašla na Čavnu

Najbrž si mislite, kako za vraga se mi je to lahko zgodilo, kajne? Glede na to, da je Dobrča na Gorenjskem, Čaven pa na Primorskem. Ni tako dramatično, kot je dramatičen naslov, je pa vseeno zanimiva prigoda. Bom vse razložila. :))

Včeraj sem si zaželela iti v hribe. Nekaj znotraj me je klicalo na Čaven, ampak ker je bilo tam napovedano oblačno vreme, na Gorenjskem pa sončno, sem se odločila, da grem na Dobrčo. Oblekla sem zimskim razmeram primerno, se usedla v avto in se odpravila proti Tržiču. Ko sem se peljala po ljubljanski obvoznici, se je notranji glas spet oglasil: »Urška, pojdi na Čaven.« Do Viča sem imela čas, da razmislim o plusih in minusih, vendar sem hitro vse racionalne razloge poslala v maloro in namesto proti Gorenjski zavila na primorsko avtocesto. Notranji impulz me je pošiljal tja in temu pač sledim.

Takoj, ko sem odvila proti Primorski, sem začutila veselje. Kar tako, brez razloga. V nekem trenutku sem se počutila, kot da se peljem domov. Ko je v istem trenutku mimo pripeljal še avto z registrsko tablico, ki me je spomnila na zame pomembno vizijo izpred petnajst let, pa mi je čisto odprlo srce. Kakšna sinhroniciteta! Kar zajokala sem od neke notranje ganjenosti. Nisem vedela, zakaj, niti ni bilo pomembno. Takšne sinhronicitete jemljem kot znak življenja, da sem na pravi poti.

Malo pred Vipavo sem ustavila na bencinski črpalki, natočila gorivo in pogledala na hribi.net, kam sploh grem. V navigacijo sem vpisala Vitovlje, kjer je izhodišče za Čaven. Ko sem prišla v vas, izhodišča nisem našla, zato sem ustavila ob športnem igrišču, kjer je bilo nekaj moških, da me usmerijo. Prvi mi ni znal pomagati, drugi pa je bil zadetek v polno. Povprašala sem ga še glede poti, predvsem me je zanimalo, kako je z markacijami. Na hribi.net je namreč pot opisana kot neoznačena, nisem pa se želela izgubiti. Sicer sem se kasneje vseeno izgubila, ampak do tam še pridemo. :)) Skratka, naletela sem na tipa, ki je markiral pot in zagotovil mi je, da je tura dobro označena. Potem pa smo skozi pogovor naleteli še na eno nejasnost. Povedala sem jima, kako sem na Čavnu enkrat pred skoraj dvajsetimi leti silvestrovala in da grem danes drugič gor. V tistem sta me razsvetlila:

»Ma, tukaj pri nas imamo dva Čavna. No, Čaven je to celo pogorje, ampak imamo dva vrha. Za enega pravijo, da je tam, kjer je koča, ta je nad Lokavcem pri Ajdovščini. Pri nas pa je drugi, ki ima samo oznako, nima pa koče. Če hočete do koče, je od tukaj kar dolga tura, štiri ure v eno smer.«

»Aha,« sem ostala brez teksta. Ker tega pa res nisem pričakovala. Ampak, ko sem še enkrat odprla hribi.net, mi je postalo jasno, kaj mi govorita. »Koliko pa je potem samo do vašega vrha?« me je še zanimalo.

»Jaz sem rabil 1,5 ure,« je rekel tisti, ki je markiral pot. »Ampak to takrat, ko sem še hodil na čas, zdaj ne gre več,« je pokazal na svoj trebuh. »Vi boste rabili ene dve uri,« je še dodal.

Ker sta mi zagotovila, da je ta pot lepša, sem se odločila, da se prepustim dnevu, kot me pelje in grem na popolnoma neznano pot. Gospod me je še pospremil do izhodišča, mi tam pokazal zemljevid in mi razložil pot ter katerih smeri naj se držim. To mi je kasneje prišlo zelo prav! Začela sem se vzpenjati in po desetih minutah najprej v nahrbtnik pospravila bundo, potem pa kmalu še smučarsko perilo in termo pohodno krilo. Zimska oprava je bila na tej strani Slovenije pač odveč.

Sledila sem navodilom in ugotovila, da je pot res dobro označena. Bila je čudovita. Najprej me je peljala mimo kamnite cerkve Sv. Marije na 600 m nadmorske višine, potem pa se je vila skozi zelo različna področja. Skozi gozd, ki se je večkrat spremenil, ob skalovju, en delček skozi melišče, pa skozi travnike, po grebenu. Skratka zelo raznolika in v sončnem vremenu zagotovo tudi zelo razgledna tura. Včeraj je bilo megleno, ampak to sem itak vedela vnaprej in bilo mi je vseeno. Uživala sem. Čutila sem, da sem v tistem trenutku na pravem kraju. Pot je bila samotna, dve uri nisem srečala nikogar. Gozd je bil miren, prav spokojen, kljub spokojnosti pa sem v njem čutila živost. Še posebej meni tako ljube skale in drevesa sem zaznavala kot živo prisotnost nečesa večjega. Na trenutke se mi je gozd zdel celo malce mističen. In v podobnem stanju sem bila tudi sama. Bila sem poravnana v sebi in z okolico. S Čavnom sva si nekaj izmenjevala.

Hodila sem dalje, sledila markacijam in tablam, dokler se nisem znašla na eni široki makadamski cesti, takšni, ki jo hribovci ne maramo. Ugotovila sem, da hodim že dve uri in pol in posumila, da nekaj ni v redu. Prav tako mi ni bilo všeč, da ni bilo več tabel za Čaven, ampak samo še za Kucelj. Prej so namreč table obeh vrhov kazale v isto smer. Dojela sem, da sem najbrž nekje zgrešila odcep in se odločila, da grem pa na Kucelj. Itak mi je bilo vseeno, kam pridem. Edino po makadamski poti se mi ni dalo predolgo hoditi, kako daleč je še bilo do Kuclja, pa se mi niti sanjalo ni. Po približno pol kilometra, se je pot končno obrnila v hrib, čez travnik in videla sem vrh. Ocenila sem, da imam do tam še slabe pol ure hoje. Na vrhu sem ugotovila, da me je ta ovinek stal dobro uro pešačenja več, kot sem planirala. Je pa bil razgled vreden tega. Ko sem ravno razmišljala, kako dolga bo tudi pot nazaj, sem srečala dva planinca, ki sta mi pojasnila, da grem do Vitovelj lahko tudi po grebenu, mimo Velikega roba in da naj se samo držim markacij. Zagotovila sta mi, da je to precej krajša in lepša pot.

»Sam Bog vaju je poslal,« sem se jima hvaležna zahvalila za usmeritev in se odpravila v predlagani smeri. Očitno bo tudi spust pot v neznano, sem še pomislila.

Pot po grebenu in potem skozi gozd je bila res veliko lepša, kot tista spodaj. Sem se pa po dobri ure hoje, čeprav sem sledila markacijam, začela spraševati, če sem res namenjena v pravo smer. Pot me je namreč vodila proti vrhu Sončni škol, ki ga nihče ni omenil. Vedela sem, da nimam veliko manevrskega prostora, kar se tiče časa in da moram kar urno stopiti, da bom pred mrakom pri avtu. Hkrati pa so noge postajale utrujene. Ko sem prišla na vrh, sem ugotovila, da je Sončni škol drugo ime za Veliki rob, torej je bila smer prava, hkrati pa je bila tam tudi oznaka za Vitovlje. Oddahnila sem se, ker moram priznati, da me je vmes že začel malce obletavati strah, da sem zašla. Sledila sem markacijam dalje in kar naenkrat sem ob poti na skali zagledala napis Vrh Čaven. Začela sem se smejati, ker očitno mi je bilo namenjeno, da ga vendarle osvojim, čeprav sem se od te ideje že zdavnaj poslovila. Skočila sem torej še par korakov višje, do Čavna, ki je vrh sredi gozda, nereprezentativen in brez razgleda, potem pa sem se spuščala dalje. Ura je bila tri, bilo je oblačno in v gozdu je svetloba že začela pojemati. Zdelo se mi je sicer čudno, da se tako dolgo ne priklopim na pot, po kateri sem se vzpenjala, ampak ker ni bilo druge poti, sem vztrajala. Na koncu sem se znašla na križišču široke makadamske ceste s štirimi odcepi, brez table in markacij.

»WTF! Kaj pa zdaj?« mi je zazvonil alarm. Nisem smela iti v napačno smer, ker če bi se izgubila, bi me lahko ujela noč. Hkrati pa nisem imela pojma, katera smer je prava. Signal ni delal, tako da je bil tudi google map neuporaben. Še enkrat sem bila izgubljena! Najprej sem šla nekaj korakov v eno smer, vendar tam ni bilo nobene oznake. Potem sem preverila še drugo smer in malce nižje zagledala smerokaz za Krnico. Pojma nisem imela, kje je ta Krnica, ampak cesta je bila široka, peljala je dol in tako sem izbrala to smer. Če pridem v kako drugo vas, bom pa tam prosila nekoga, da me pelje do mojega izhodišča, sem se odločila. Čez nekaj časa se je končno pojavil tudi signal in stric google je pokazal, da so tudi Vitovlje v isti smeri. Je pa bilo do tam še dobro uro in pol hoje. Na srečo se je pot po slabem kilometru spet odcepila v gozd. Takrat sem tudi ugotovila, da sem na Kopitniku, točko nad vitovsko cerkvijo v drugi smeri, kot je šel moj vzpon.

»Zdaj bom najbrž prišla nazaj po drugi strani,« sem pomislila. In res je bilo tako. Naredila sem še en ovinek. Ko sem se čez dobre pol ure znašla na znani poti, sem si oddahnila, potem pa počasi, ker so bile noge že precej utrujene, prikrevsala do avta ravno malo pred mrakom. Žejna, lačna in utrujena, ampak srečna, da me ni ujela tema.

Takšno je bilo moje včerajšnje hribolazenje. Polno vsega. Na prvo žogo bi morda lahko zaključili, da me je moj notranji impulz »nategnil«. Ampak jaz sem hvaležna, da sem mu sledila. Ker me to dela živo. Odkrivanje neznanih poti – dobesedno in v prenesenem pomenu – je vedno vznemirljivo in tvegano. Marsikaj se zgodi. Ampak ko jo enkrat uhodiš – in vsaj notranjo pot mora uhoditi vsak sam-, nikoli več nisi isti človek, kot bi bil, če se nanjo ne bi podal. Samo poti v neznano nam odpirajo nove perspektive sebe in nove dimenzije življenja. Sama čutim, da me letos čaka še veliko večja neznana pot, kot je bila včerajšnja na Čaven, tako da se že veselim notranjih impulzov, ki me bodo porinili nanjo in me vodili skozi.