Vračam se v svet

Zadnjih nekaj mesecev je moje življenje teklo precej drugače, kot sem bila vajena. Zahtevalo je, da se popolnoma ustavim in dam telesu, kar potrebuje. Potrebovalo pa je počitek, mir in čas za zdravljenje. Veliko tega! To je bil čas namenjen samo meni. Veliko sem spala, se posvetila novemu režimu prehranjevanja in vsem protokolom za podporo telesu, začela redno meditirati in bila veliko v naravi. Umaknila sem se z družbenih omrežij, malo zato, ker moj živčni sistem ni dobro prenašal nobenih zaslonov, predvsem pa zato, ker me je življenje obrnilo navznoter. Vedela sem, da ta umik ni namenjen samo fizičnemu okrevanju, ampak tudi globlji preobrazbi. Že na začetku bolniške odsotnosti sem med spontano transmisijo dobila jasno sporočilo, da sem v zadnji fazi razpada mojega ega in da naj samo dovolim procesu, da se odvije do konca. Prav tako mi je bilo položeno na srce, da je mojega starega življenja konec. Podnapisov o tem, kaj konkretno to pomeni, seveda ni bilo. Vseeno sem se predala, kaj drugega itak ne bi bilo smiselno.

Zato je bil, ne glede na globoko utrujenost, bolečine, nihanje zdravstvenega stanja in negotovost, to tudi neke vrste posvečen čas. Veliko sem bila v tišini, veliko sama, brez obveznosti, brez planov, brez prave moči, pa tudi brez samo-pritiskov, kako bi stvari morale (b)iti. Veliko vsega je odpadlo. In tako sem postajala vse bolj prazna. Ne v slabem smislu! Počutila sem se, kot da praznim svojo notranjo posodo, da se bo ta kasneje lahko na novo napolnila. S somatskimi terapijami sem sproščala ujetosti iz telesa, z meditacijo sem praznila um. Prazen je bil tudi moj kreativni rezervoar. Nič nisem mogla napisati, nič ni prišlo skozi mene. Izgubila sem veliko preteklih želja in zanimanj, ki so mi bila prej ljuba in nisem imela potrebe, da jih s čimerkoli nadomestim. Enkrat vmes sem se počutila, kot da z distance opazujem svoje prejšnje življenje in vidim, kako ono teče dalje, mene pa ni več v njem. Kot bi izginila za svet. Pomislila sem, da najbrž podobno občutijo tisti, ki umrejo in iz druge dimenzije gledajo, kaj ostaja za njimi. Počutila sem se, kot da postopoma slačim svoje stare identitete, jih plast za plastjo odlagam kot ponošeno obleko in postajam vse bolj gola, predvsem sama pred sabo. Postajala sem vse bolj »nihče«. Ampak za čuda me to ni prestrašilo, pač pa notranje osvobajalo. Kdo smo, res ni vezano na vloge, ki jih igramo v svetu ali na to, s čimer se identificiramo. Ko smo »nihče«, smo lahko karkoli in smo hkrati nič od tega. To je bilo milostno spoznanje.

Zdaj se počasi vračam v svet. Ker se počutim boljše in ker si po skoraj devetih mesecih mirovanja želim spet biti vsaj malo aktivna in kreativna. Kljub temu pa je v mojem vračanju tudi malce zadržanosti. Nisem še v svoji polni moči, zato se vračam v polovičnem tempu. In nisem še dobila jasne notranje usmeritve, kaj točno zdaj želi življenje od mene, zato po pavzi začenjam tam, kjer sem končala in bom sproti videla, kako bo šlo naprej. Kajti, če sem se česa res naučila v zadnjih mesecih, je to spoznanje, da smo živi lahko samo tako, da se sproti odzivamo na živost življenja v skladu s tem, kar je v danem trenutku živo v nas. In da se zavedamo, da to, kar je živo v nas in v življenju ni nekaj fiksnega ali trajnega, ampak se oboje ves čas spreminja.

Za začetek vabljeni na skupinsko transmisijo. Zaenkrat 3.3. on-line in 13.3. v Ljubljani.