V spomin mušnici

Ko sem se spuščala s hriba, mi je padla v oči. Bila je tik ob poti, po kateri se vsak dan sprehodi veliko pohodnikov. Najprej sem pomislila, kako je možno, da je nisem opazila že prej, ob vzponu. Kajti bila je velika, čisto razgaljena, vrasla na odprtem, brez kakršnegakoli zavetja.

Prešinila me je misel, da jo slikam. Naslednja pa, da ni treba, ker ni nič posebnega. Stopila sem bližje in si jo ogledala. Bila je luknjasta, nagrizena. Definitivno ni bila popolna, ampak ta njena nepopolnost me je v tistem trenutku nenavadno privlačila. Spomnila sem se, kako so mi takisto ljubke male nepopolnosti ljudi, ki jih imam rada. Kakšna njihova gesta, mimika, »napaka«, ki jih naredi unikatne.

Počepnila sem k njej in dobila občutek, da se ona želi fotografirati. Da jaz in moje razmišljanje o tem sploh ni pomembno. Željo sem ji izpolnila in za hip se mi je zazdelo, kot da sva vzpostavili resničen stik med dvema živima bitjema. Lep moment je bil! Poslovila sem se z odprtim srcem.

Ko sem naredila par korakov naprej, sem srečala tri mladce, ki so hiteli proti vrhu hriba. Čez nekaj sekund sem zaslišala glas enega izmed njih: »O, poglej to!« Vedela sem, da so jo tudi oni opazili. In v istem momentu sem intuitivno vedela, kaj se bo zgodilo. Ko sem obrnila glavo, ji je mladenič s palico že spodrezal tla pod nogami.

V tistem trenutku se me je globoko dotaknilo, kako misteriozen in nepredvidljiv je tok življenja. Enkrat da in drugič vzame. In nikoli ne veš, kdaj pride čas za en ali za drugi trenutek.

Naenkrat sem se zavedala, da je ta fotografija njena zadnja slika. Da sem bila jaz zadnja, ki sem jo občudovala pred njeno smrtjo. In da sem bila zadnja, s katero je izmenjala svojo esenco. Bila sem hvaležna za vse.