Vračanje

Zdi se, kot da sedim na robu življenja
in gledam, kako gre Ono naprej, medtem, ko sama nekam izginjam.
Nič tragičnega ni v tem, nič morbidnega,
samo milost zavedanja, da se v tem trenutku razdvajava.

Ono ostaja in jaz izginjam.

Plast za plastjo odlagam svoje bivše jaze.
Pravzaprav niti ne morem reči, da se slačim sama, ker sama v resnici ne počnem ničesar.
Zdi se, kot da me slači nekdo drug, jaz pa to samo mirno dopuščam.
Vse bolj postajam nihče in to me vse bolj osvobaja.

Ono ostaja in jaz izginjam.

Skozi misli priplavata vprašanji:
“Kdo je tisti, ki te slači? In kdo tisti, ki postaja vse bolj gol?”
Vem, da vprašanji nista moji, sta samo umska posledica nečesa, kar sem nekoč nekje prebrala.
Pustim, da gresta mimo …

Ono ostaja in jaz izginjam.

Slutim, da se bom enkrat čisto potopila vanj. Veliko bolj svobodna.
Ali pa se bo morda Ono potopilo vame veliko bolj svobodno?
Ne morem vedeti, dokler ne bom vedela. Zaenkrat samo slutim.
In slutnja veličine resničnega obstoja me vse bolj privlači.

Ono ostaja in jaz izginjam.

Nekega dne bom popolnoma izginila. In se s tem vrnila.