Zakaj se je vredno osvoboditi iz primeža svojih senc?

Sence so tisti deli nas, ki nam preprečujejo, da živimo svoje življenje polno. Tisti notranji črvički, ki nam vedno znova prigovarjajo ene in iste nekonstruktivne misli. Tisti notranji demoni, ki nas rinejo v dejanja ali reakcije, na katere nismo ponosni. Tisti notranji saboterji, ki nas držijo v občutkih naše manj- ali večvrednosti, ki sta samo različni plati istega kovanca.

Sence ne pomenijo, da smo slabi ljudje. Sence kažejo na naše odtujene, potlačene, zanikane … dele nas samih, od katerih smo se odcepili, ker smo izkusili bolečino ali travmo, še posebej, če se je to dogajalo zgodnjem otroštvu, ko se je naša osebnost še razvijala. Ali pa smo se od njih odtujili, ker nam okolje, v katerem smo (bili), ni dovolilo, da jih izrazimo. Sence so povezane z močnimi čustvi, ki jih ob doživljanju intenzivnega psihičnega neravnovesja nismo mogli ali znali izraziti in smo jih zato potisnili v nezavedno. Hkrati pa smo ob tem razvili ali prevzeli različne obrambne mehanizme, ki so nam pomagali uravnati notranjo napetost, ki smo jo občutili. Ti obrambni mehanizmi so lahko podporni, večinoma pa na podstatu intenzivnih čustvenih napetosti razvijemo nezdrave načine delovanja, ki nam takrat sicer pomagajo, da »preživimo«, kasneje pa nas začnejo omejevati.

Sence imamo vsi, eni več, drugi manj. Dokler jih ne ozavestimo, se te oglašajo iz nezavednega in nam delajo večjo ali manjšo škodo. Lahko nas »samo« zadržujejo, da ne spoznamo prave avtentične verzije sebe, da ne prepoznamo svojih resničnih potencialov in jih zato ne uporabljamo. Lahko pa nas potiskajo v bolj ali manj destruktivno stanje duha in v različna škodljiva vedenja. Zato se sence splača spoznati, se z njimi soočiti in jih postaviti na svoje mesto, jih integrirati. Samo tako lahko namreč postanemo celoviti in zreli, tako kot osebnost, kot tudi kot duhovno bitje.

Kako jih prepoznati, če so v nezavednem? Preden se nam senca razgali v svoji prezenci, se začne kazati na več nivojih. Začne se oglašati skozi naše destruktivne misli. Saj poznate tiste bolj ali manj glasne glasove, ki jih slišimo v svoji glavi in nam prigovarjajo, kako smo »slabi« ali kako smo boljši kot drugi? Z vsemi odtenki enega ali drugega ali obojega. Lahko nas posede čustveno, dobesedno, in nas vodi v (samo)manipulativna, škodljiva, agresivna … dejanja, ali pa nas pred potrebnimi, zdravimi dejanji ustavi. Včasih se zvito kaže tudi pod pretvezo dobrote, skromnosti, altruizma, občutka žrtve … Senca zna biti manipulativna na zelo subtilen način, tudi z nami samimi in da jo res v celoti prepoznamo, zahteva veliko mero iskrenosti, predvsem do sebe.

Ko senco prepoznamo, je naslednja stopnja njena transformacija in kultivacija. Sence ne moremo iztrebiti, niti to ni smiselno, ker je del naše celovitosti. Se jo pa splača osvoboditi, ji torej zavestno dati svoj prostor v naši psihi, hkrati pa ji ne več dovoliti, da je (še) šofer našega življenja. S senco se nima smisla boriti, ker borba ohranja njen naboj in ji daje dodatno moč. Prav tako ni smiselno, da jo zanikamo, se ji hočemo izogniti ali jo na silo izriniti iz sebe, kajti prav to jo je ustvarilo. Edina pot zdrave integracije sence je, da jo sočutno sprejmemo (kar je lažje, če se zavedamo, zakaj je nastala) in da hkrati postavimo meje njenim destruktivnim vzgibom. Da zavestno ne dovolimo, da nas vodi v skladu s svojo senčno navigacijo.

Osvobajanje sence iz našega nezavednega, ki je hkrati osvobajanje nas samih iz naše notranje kletke, se ne zgodi čez noč. Za to običajno potrebujemo nekaj treninga na poligonu vsakodnevnega življenja. Kar pomeni dovolj situacij, ki zbudijo našo senco in nam hkrati dajo priložnost, da jo udomačimo. In dovolj situacij, ki nam pokažejo, da senca nima več moči nad nami. Če smo vztrajni in iskreni, se to zgodi slej kot prej in ni lepšega darila, kot ko ti lastna senca, pomirjena s sabo in s svetom, odpre notranja vrata do tistega svetlega, ljubečega, zavestnega dela sebe, za katerega prej morda nisi vedel niti, da obstaja, kaj šele, da je tudi v tebi.

Vse v nas obstaja v polarnosti in samo uravnovešanje obeh polov nas lahko drži v zdravem ravnovesju. Zato se ni treba bati svojih senc. Rajši jih vzemite kot ječarje, ki imajo ključ do odpiranja tistih kletk, v katere ste se enkrat zaklenili sami. In kot nekoga, ki je prav tako sit svoje vloge, kot ste vi siti ždenja za nevidnimi zapahi.

Osvobajanje senc odpira srce, odprto srce pa odpira drugačen pogled nase in na življenje. In krog se sklene.