Veliko ljudi se v obdobju naše kolektivne transformacije sooča z močnim notranjim konfliktom. Vejo, da niso na pravem mestu, hkrati pa ne vejo, kam naj se premaknejo in kako. Čedalje bolj jih motijo stvari, ki so jih včasih lahko »požrli«, ne morejo več delati proti sebi, niti se več pretvarjati, da bo vse v redu, če še malo zdržijo. Če ta konflikt traja predolgo, pogosto odreagira še telo, ki začne nekje popuščati. Lahko »samo« kot dolga in globoka utrujenost, lahko pa se pojavijo tudi bolj zoprne zdravstvene ali psihične težave.
Tako nas duša začne brcati iz cone udobja.
Tega se običajno zavedamo, ko smo v takšni situaciji. Vendar je po mojem čutenju zdaj naše prestavljanje drugačno, kot smo ga bili vajeni prej. Bolj drastično in globlje. Zdi se, kot da nas zdaj prestavlja na nove »timeline«, v popolnoma novo izkušanje realnosti. Naša duša namreč vse bolj brezkompromisno želi, da živimo v skladu s svojim avtentičnim, ne programiranim, jazom. Da postanemo boljša oziroma nadgrajena verzija samega sebe. In da pri tem zavestno sodelujemo.
Zato izhoda iz konfliktne situacije ne bomo našli zunaj, ampak znotraj. Žal. Ali pa na srečo.
Torej, ne bo dovolj samo, da menjate službo, ki vas že predolgo nervira. Ne bo dovolj samo, da prekinete odnos, ki že dolgo ne funkcionira. Ne bo dovolj samo, da začnete meditirati, da bi našli svoje poslanstvo. Vse to je lahko dober začetek, ampak če res hočete prestopiti na drug nivo, bo treba v celoti prevetriti notranji mentalni, čustveni in energijski sistem. Morda celo pustiti, da ta popolnoma razpade, preden se bo lahko postavil na novo. Narediti je treba generalno čiščenje, odstraniti nesnago, odvreči nepotrebno kramo. Oskrbeti odprte ali zatrte rane in jim dati čas, da se zacelijo. Zamenjati notranje programe, ki so vas do zdaj morda celo podpirali, v premikanju naprej pa vas omejujejo.
To sploh ni tako zelo enostavno, kot se morda zdi na prvi pogled. Ampak obstaja pot. Reče se ji … predaja.
Predaja ne pomeni, da se vdate in obupate. Predaja pomeni, da spustite kontrolo in pričakovanja nad tem, kako in kdaj naj bi se premik zgodil, hkrati pa se znotraj odprete vsem možnostim in dovolite, da se zgodi, kot je najboljše za vas. Če malo pomislimo, je to nekako logično. Z našim obstoječim nivojem razumevanja namreč lahko najdemo »rešitve« samo v obstoječem »timelinu«, duša pa nas rine na nov »timeline«, kjer bo naše razumevanje precej širše in globlje. Do tja nas tako ne more pripeljati razum, ki deluje v polju znanega, ampak intuicija oziroma globlje notranje vodstvo. Zato mora um predati primat duši. Resnično, brezpogojno in brez fige v žepu.
Ko krmilo prevzame duša, lahko pričakujete nepričakovano.
Potegne vas na odprto morje, kjer so koordinate (vsaj na začetku) največkrat neznane, plovba pa nepredvidljiva. Vendar se vam hkrati odprejo tudi nova obzorja, pojavi se nov občutek svobode, opažati začnete vse več čarobnosti, ki je prej nikoli niste doživeli.
Ko plujete dovolj dolgo, počasi ugotovite, da je vaše mesto pod soncem povsod tam, kjer ste. Kjer torej STE, ne kjer nekaj DELATE. Takrat svoj prostor pod soncem najdete v sebi. In ko to mesto postane izhodišče za katerikoli vaš korak kamorkoli, se ne morete več izgubiti. Vsaj ne za dolgo. Ker veste, kam se vedno lahko vrnete in začnete znova. Karkoli že.