fbpx
Kje je moj prostor pod soncem?
19. septembra, 2022
Priznanje
29. septembra, 2022

Realnost ali naša interpretacija?

Včeraj je k meni prišla V., jezna, ker je šel njen mož spet na razkošen žur vikend s svojim prijateljem. Povabljena je bila tudi ona, ampak ona tega prijatelja ne mara, čuti ga kot velikega manipulatorja, zato se ne mara družiti z njim. In tako se nekajkrat letno mož udeleži teh zabav, ona pa ostane doma in se počuti izdana.

Kaj se v resnici dogaja v njej?

Med transmisijo se je pokazalo, da njena bolečina izvira iz otroštva, ko se je v primerjavi s svojim bratom, počutila drugorazredna. Vedno na drugem mestu. Nepomembna. Zdaj je isto doživljala od moža. Ker je kljub njeni prošnji, naj ostane doma, izbral prijatelja pred njo in družino.

Pa jo je mož res postavil na drugo mesto?
Zato, ker je nekajkrat letno izbral vikend s prijateljem, ki ga ona ne odobrava?
Ali je to samo njena interpretacija situacije, v skladu s tem, kar je pač nosila v sebi? V skladu s svojo bolečino, preteklimi izkušnjami in »pravili«, ki jih je ona postavila in prevzela kot edino resnico?

V notranjem krču seveda ni mogla videti ali čutiti drugače.
V resnici pa ji je bila ta situacija dana kot priložnost, da sama sebe neha doživljati kot drugorazredno. Da sama sebe neha držati v kletki nepomembnosti. In predvsem, da neha zunaj sebe iskati potrditev, da je dovolj pomembna.

Sama sebe je morala v sebi postaviti na prvo mesto. Na pravo mesto. Sama sebe, prav takšno kot je, je morala začutiti kot dovolj pomembno in svojo pomembnost ne pogojevati s potrditvijo ali zavrnitvijo kogarkoli drugega.

Njen mož jo ima namreč rad in je ne želi prizadeti.
On je z udeležbo na teh razkošnih zabavah za nekaj trenutkov izstopil iz vsakodnevnega ritma in tam pozabil na svoj občutek drugorazrednosti. Pokazalo se je, da imata v resnici isto rano in kakorkoli bi se situacija razpletla, se eden od njiju ne bi počutil v redu. Ironija, kajne?

Na koncu ji je njen višji jaz poslal še simbolno sporočilo:
»Lej, to je tako, kot da nekdo vsako jutro pije kavo, ker jo ima enostavno rad. Hkrati pa mu enkrat na dva meseca zadiši pravi čaj in ga pač spije. Ampak to ne pomeni, da kave ne mara več ali da bi jo menjal za čaj.«

Ko sem ji sporočilo predala, je instinktivno odgovorila:
»Ja, saj, ker kava je nekaj vsakdanjega, pravi čaj pa eksotika.«

Nasmejala sem se, in ji vrnila žogico:
»Zanimiva interpretacija. Moja bi bila čisto drugačna. Ampak seveda, zate je pomembna tvoja. Ne samo interpretacija te slike, ampak tudi interpretacija vsake realne situacije. Saj razumeš, kaj hočem povedati, a ne?«

Je razumela!

V. bo odslej poskušala vsako situacijo, kjer se bo počutila drugorazredna, pogledati še z druge perspektive. Še bolj zavestno. Se vprašati, kaj je res »realna« slika, kaj pa je njena interpretacija situacije. Prepričana sem, da bo ob tem sama odkrila še kakšne »napačne« vzorce in prepričanja, ki so jo držale ujete v občutku, da ni dovolj pomembna. In hkrati se bo tega počasi osvobodila. Tudi z drugačnimi dejanji. Prvega je že napovedala. In sicer, odločila se je, da bo presegla svoj odpor do moževega prijatelja in da se bo naslednjič na povabilo odzvala tako, da se bo žura z možem udeležila tudi ona.

Vsi doživljamo realnost skozi naše interpretacije situacij, te pa so odvisne od naših notranjih filtrov. Če hočemo torej svet izkušati drugače, moramo najprej menjati filtre. In včasih smo lahko zelo presenečeni, ko isto situacijo z novimi filtri vidimo in doživimo čisto drugače.