Priznanje

Ujela je svoj odsev v deževni luži,
ki se je rodila v včerajšnji nočni nevihti.
Samo za kratek čas,
dokler jo prvo jutranje sonce ne bo spet vzelo k sebi.
Mali trenutek in veliko ogledalo.
O minljivosti in večnosti hkrati.
Obe si podajata roki za istimi vrati!

Nad sabo je zaslišala predirljiv krik sokola.
Še en glasen opomnik,
da si mora naliti čistega vina
in si dokončno priznati.
Nikoli ne bo nehala hrepeneti
po tem, kar si njena duša resnično želi!
Tako kot si je morala priznati,
da nekje v sebi še vedno težko verjame,
da se to res lahko zgodi.

Luža bo izginila, sokol odletel.
Ona pa bo še malo ostala
in počasi bo tudi njen dvom čas vzel.