Vsi občutki so resnični … v tem trenutku

Pred kratkim sva s klientko trčili v situacijo, ki se v takšni ali drugačni obliki v življenju večkrat zgodi vsem nam. B. me je poiskala, ker se želi premakniti in želela je, da na tem delava daljše obdobje. Na zadnjem srečanju se je v njej med transmisijo zbudila močna jeza. Tako močna, da o njej ni mogla govoriti in je ob koncu tako rekoč zbežala iz prostora. Podobna situacija se nama je zgodila že enkrat prej, na delavnici, ko jo je zmotilo, da se nisem natančno držala urnika. Zdaj sva bili v podobni situaciji. Podoben sprožilec, podobna reakcija.

Naslednji dan sva se slišali, da se pogovoriva, kaj se je v resnici zgodilo v njej. Takšne situacije namreč največkrat kažejo na projekcije nečesa znotraj nas v nekoga ali nekaj v zunanjem svetu. Ko sva se med pogovorom pomikali skozi različne plasti, je končno izrazila, kar jo je mučilo: »Veš, jaz sem prišla k tebi, da začnem uporabljati svoje potenciale. In pred najinim srečanjem sem se res počutila super, čutila sem svojo moč, potem pa se je pojavila ta jeza in bes in moje notranje stanje se je spet sesulo. Zato se resno sprašujem, če me ti ne držiš nazaj, oziroma če ti ne dovoliš, da se premaknem naprej.«

Bila sem hvaležna, da je iskreno povedala, kar je čutila, ker sva šele takrat lahko odprli karte. Vedela sem, da je imela takšne izkušnje z eno od duhovnih skupin, kateri je pripadala nekaj časa in sem lahko razumela njen strah. Hkrati pa sem vedela, da ga bo morala preseči sama, znotraj sebe, da ji samo kognitivno razglabljanje ne bo pomagalo. Zato sem jo povabila v samo-raziskovanje: »Jaz nikogar ne želim omejevati, ravno nasprotno, želim, da se vsi premikamo v boljšo verzijo nas samih. Se pa zavedam, da vas lahko pripeljem samo tako daleč, kot sem v svojem zavedanju prišla sama. Če to kogarkoli omejuje, sem prva, ki želim, da gre človek naprej po svoji poti. Ti trenutno čutiš drugače in tvoji občutki so prav tako resnični. Zdaj pa, na voljo imaš dve opciji. Lahko se odločiš, da ne delava več in najdeš drugo pot. Ali pa si dovoliš v polnosti čutiti vse, kar v tem trenutku čutiš do mene, brez da karkoli analiziraš, olepšuješ ali poskušaš razumeti in pustiva času, da pokaže svoje. Da vidiva, ali sem res jaz tista, ki te želi ustaviti v tvojem razvoju, ali sem samo sprožilec za tisto, kar se mora še osvoboditi, da boš lahko polno izrazila sebe.«

V takšnih situacijah, ko nekdo v nas sproži močan odziv, običajno odreagiramo z znanimi obrambnimi mehanizmi, ki smo jih razvili za spoprijemanje z bolečino. Jeza, ki se je sprožila v B., kaže na nekaj, kar je še ranjeno v njej. In dokler se to ne bo pozdravilo, se bo jeza sprožila ob vsaki podobni situaciji, ko se bo počutila neslišana, neupoštevana, ko ne bo izrazila, kaj čuti … in zagotovo se bo odprla tudi pri kateremkoli resnem notranjem poglabljanju.

Podobne situacije z različnimi sprožilci in različnimi reakcijami, doživljamo vsi v raznih medsebojnih odnosih. Noben močen sprožilec ni ne naključen, ne brezvezen. Bolj kot smo prisotni, zavestni sebe in okolice, bolj lahko vse takšne situacije uporabimo za svoj razvoj. Sproti in vsakič znova. Na tak način lahko zares spoznamo svoje obrambne mehanizme, svoje nezdrave programe, svoje sence, notranje saboterje, svoje ranjene dele sebe … in jih zdravimo, osvobajamo. Plast za plastjo, kot čebulo. Tudi tiste najgloblje, najsubtilnejše.

Glede na moje izkušnje, je najbolj učinkovita pot za to, ravno ta, ki sem jo svetovala tudi B.. Da si dovolimo polno čutiti, kar čutimo, tudi, če ni racionalno, če se ne spodobi, če vemo, da ni razumskega razloga za naše občutke … Če si dovolimo čutiti vse, kar priplava na dan, brez obsojanja, predalčkanja, primerjanja s starimi izkušnjami … nas prav ti isti občutki, ki smo se jih včasih bali, se jih sramovali, se jih izogibali, jih potlačili ali karkoli podobnega, preobrazijo. Če si jih dovolimo čutiti tako dolgo, dokler imajo naboj in smo pri tem čim bolj sočutna priča samemu sebi, se naboj začne manjšati, preobrazba pa se lahko začne. Če smo res prisotni v procesu, lahko celo fizično čutimo, kako občutki spreminjajo svojo vibracijo! In ko se do konca preobrazijo, se nemalokrat zgodi, da nas oblije val milostnega joka, ker čutimo, da se je v nas nekaj osvobodilo, čeprav velikokrat ne znamo ubesediti, kaj je to bilo.

Največkrat svojih senc in ranjenih delov sebe ne preobrazimo do konca ravno zato, ker ne zdržimo neudobja, ki ga s seboj prinese zavestno čutenje vseh močno doživetih neprijetnih občutkov. Ampak ko dovolj velikokrat dobimo izkušnjo manjše in krajše preobrazbe, smo zmožni zaupati procesu tudi v globljih, kompleksnejših in daljših notranjih transformacijah.

Pri tem naj vas vodi zavedanje, da je vsak občutek, ki ga čutite, za vas resničen, četudi ni resničen za nikogar drugega. Hkrati pa se zavedajte tudi, da je resničen samo v tem trenutku in dopustite možnost, da vam ta že naslednji trenutek pokaže čisto drugačen in morda bolj pravi obraz.

Na potovanju do samega sebe ni nič dokončnega, tudi mi sami ne …