fbpx
Prehod
14. junija, 2022

Sanjski epilog

Pred kratkim sem na morskem oddihu imela ene kar precej sfuzlane sanje, čeprav je v resnici ta sfuzlanost imela svoj pomen in je nakazovala na nekaj, kar trenutno tudi v moji budni realnosti postavljam na svoje mesto. Ampak, kar je tisto noč najbolj pritegnilo mojo pozornost v teh sanjah, je bilo moje evidentno izogibanje eni specifični situaciji.

Zjutraj sem se zaradi tega zbudila z grenkim občutkom v želodcu. Občutki v sanjah in po njih so zame pomembni. Včasih bolj kot same sanje. Telo namreč nikoli ne laže in nelagodni občutki so vedno znak, da smo še nekje ujeti, da nas še kaj drži, oziroma, da nekje še držimo sami sebe. Zato sem se že ob prvi jutranji kavi začela spraševati: Naj se vrnem nazaj v sanje in se soočim s tem, čemur sem se ponoči hotela izogniti? Ali pa je morda ravno moje izogibanje v sanjah nakazalo, da je to najbolj zdrava razrešitev situacije?

Tehniko vračanja v tiste sanje, ki v meni pustijo nelagodne občutke, včasih uporabim za razrešitev tega, kar je v njih (in v mojem nezavednem) ostalo nerazrešeno. Pri tem ne uporabljam samo vizualizacije, ampak se v sanje vračam predvsem skozi občutke, pustim, da me ti vodijo globlje in opazujem, kaj se ob tem dogaja v meni.

Tokrat sem bila zmedena in nisem vedela, kaj je bolj prava odločitev. Zato sem se šla najprej vreč v morje, pred tem pa sem svoje notranje vodstvo zaprosila za usmeritev. Odgovor je prišel takorekoč takoj. Ne skozi meditacijo, vizije ali kaj podobnega. Tokrat sem odgovor dobila zelo prizemljeno.

Ko sem stopala v morje, sem spodrsnila in padla. Na srečo sem se varno ujela in se samo malce udarila v podplat. Najprej se mi je vse skupaj zdelo smešno, ker sem pomislila, da sem morala zgledati kot kakšen kit, ki je nasedel v plitvini. Odplavala sem svoje, se vrnila na plažo, se oblekla in nameravala iti na kavo. Ko sem se obuvala, sem videla, da mi iz rane teče kri in da sem se malce bolj porezala, kot sem mislila. Še enkrat sem stopila do morja, da si izperem rano in v tistem trenutku sem na istem mestu kot prej spet spodrsnila in v moji sveže oprani poletni obleki še enkrat padla v vodo. Takrat mi ni bilo več smešno.

»Zdaj razumeš?« sem slišala notranji glas.

Ja, zdaj sem razumela! To je bil plastični prikaz moje ideje vračanja v sanje (in v staro past, ki se mi je nakazovala v njih)! “Moja” predstava ne bi mogla biti nazornejša. Stopim, kamor me potegne, spodrsnem, padem, se poberem. OK, lekcija pač! Ampak potem si grem spirat svojo rano tja, kjer sem jo dobila in se čudim, ker spet spodrsnem, spet padem (v isto situacijo), ravno, ko se (figurativno) preoblečem v novo obleko.

Aaaaaaa! Da tega sporočila ne bi razumela, bi morala biti slepa in gluha!

»Kolikokrat še?« sem spet zaslišala vprašanje znotraj sebe.

»Nikoli več«, sem si obljubila, ko se je v meni zbudila sveta jeza. Tista moja zdrava prebojna notranja sila, ki me, kadar ugotovim, kako sem v resnici zajeba(va)la sama sebe, porine, da naredim premik v pravo smer. Najprej znotraj mene, potem pa tudi navzven, kadar je pač potrebno tudi to.

Moje sanje so tako dobile epilog in čeprav ni bil ravno sanjski, sem bila za uvid zelo hvaležna.

 

P. s. Zunanji svet nam z vsem, kar v njem opazimo ali izkusimo, velikokrat odslikava našega notranjega. Zato, če znamo biti prisotni v trenutku tukaj in zdaj, lahko ob tem dobimo veliko (več nivojskih) uvidov. Tam, kjer jih najmanj pričakujemo in na načine, ki si jih sami od sebe nikoli ne bi zamislili. To pa življenje naredi veliko bolj zanimivo in notranje bogato, kot če ga razumemo samo na linearni način.