Notranje pogorišče

Smo v intenzivnem času, ko odpada vse, kar je odsluženo, staro, preživeto. V času, ki nas pušča gole in bose ob razpadanju vseh identitet, na katere smo se še včeraj morda lahko oprli, danes pa so nepomembne. V času, ko se nam naravno in nenačrtovano dogaja rekapitulacija življenja, ki nas pušča v popolni notranji praznini. Ko vemo, da nas, kot smo včasih bili, ni več, hkrati pa ne vemo, kaj postajamo.

Naj dvigne roko tisti, ki tega procesa v zadnjem letu ali dveh ni vsaj malce občutil!

Sama sem imela eno intenzivno izkušnjo tega nedavno. Popolnoma nepričakovano. Nekdo je z eno potezo pritisnil na neko mojo trenutno občutljivo točko tako močno, da mi je odneslo pokrov. To je bila oseba, ki je pred več kot dvajsetimi leti izdala moje zaupanje in sem jo zaradi njene manipulativne narave takrat za nekaj let odrezala iz svojega življenja. Potem sva skozi življenje obe odrasli, dozoreli in imeli korekten odnos.

Zdaj pa se je zgodilo nekaj, zaradi česar sem se počutila enako kot takrat. Izdana in zmanipulirana. Čeprav vem, da to ni bil njen namen. Iz mene je bruhnila jeza, tako močna, kot je nisem čutila že več kot deset let. Na plano so priplavale vse stare zamere, jeza je dobivala razsežnosti vulkana. Bila sem jezna na njo, predvsem pa nase, ker sem dopustila, da se je vse to sploh zgodilo. To, slednje si je bilo najtežje odpustiti!

Bilo je, kot da bi vrgla gorečo iskro v suho pokrajino. Vžgalo se je in ni bilo več poti nazaj. Gorelo je, žgalo, peklo. Kurilo … bolelo … Notranji požar se je širil in zelo kmalu presegel iskro, ki ga je prižgala. Kurilo je vse stare zamere do vseh, ki so me prizadeli. Tudi tiste, za katere sem bila prepričana, da so že zdavnaj pospravljene. Zamere so vseh tistih, ki jim ni bilo mar za moje potrebe in so prestopali meje, ko jih sama še nisem znala postaviti. Jeza do manipulacij vseh vrst, ki sem jih doživela, predvsem do tistih, ki sem jih na nek način dovolila sama. Jeza nase, ker sem vse razumela, tudi takrat, ko bi bilo treba že zdavnaj udariti po mizi. Zdaj je počilo. Vse v meni je vpilo: »Dovolj je!« Prišel je čas, da se v meni skuri vse, kar me je znotraj mene vodilo v takšne in podobne nezdrave situacije.

Vedela sem, da ima ta jeza namen, da bo nekaj prebila. Sploh, ker je tako močno ne čutim pogosto. Tokrat sem si jo dovolila izkusiti v polnosti. Dovolila sem si, da me je jeza čisto prežela, prav tako zamere, bes, bolečina. Tega nisem usmerjala v nikogar, hkrati pa stanja nisem umirjala. Pustila sem, da s korenino vred potegne iz mene, kar mora priti ven.

In je vleklo. Poleg bolečine so iz notranjega požara začele skakati tudi moje sence. Te se vedno rojevajo iz bolečin in se skozi bolečino tudi preobražajo. Tudi te sem si dovolila čutiti v polnosti. In ne, nisem bila ponosna nase, ko sem videla, kako me je prijelo besnilo, da njo, ki je sprožila ta proces, s svojo močjo v energiji zdrobim. Tega seveda nisem naredila, sem si pa dovolila občutiti in izživeti to »prasico« v meni, dokler bes ni pogorel. To pa ni bilo vse … Ko sem čutila, da tudi osebi na drugi strani ni lahko, da se tudi ona sooča s svojimi ranami, mi je bilo tokrat popolnoma vseeno zanjo. Občutila sem svojo brezčutnost. Tudi za to si ne morem ploskati. Ni bil lep občutek, ampak morala sem si ga priznati in tudi tega prečutiti v celoti, brez olepševanja. Prav nič duhovno, kajne? No, tudi glede tega, kaj je duhovno, kaj se spodobi, kaj bi bilo prav …. mi je prav dol viselo. Tokrat sem hotela priti do konca. Zaradi sebe. Zavestno sem zdržala neudobje čutenja vseh svojih senc, ki so priplavale na površje, ne da bi se jih sramovala, ne da bi jih podila stran ali jih kakorkoli opravičevala. Dovolila sem si jih čutiti do fundamenta, takšne kot so bile, toliko časa, kot so me držale. In one so ob tem počasi razpadale in izgubljale moč.

Ko se je brezčutnost raztopila, se je pojavil občutek krivde, ker sem za določen čas zaprla vrata komunikaciji, ki jo je druga stran želela. Ampak tudi v tem sem bila iskrena. Dokler jeza ni popustila, enostavno nisem zmogla nevtralne komunikacije, kar sem tudi povedala, komunikacija napadanja in obrambe pa itak nikamor ne pripelje. Tudi občutek krivde sem zdržala, dokler se ni razblinil. Potem, ko je glavnina jeze popustila, sem se ujela v novo past mojega starega vzorca, v željo, da se čimprej »popravi«, kar je narobe. Znan mehanizem, ki sem ga uporabila ničkolikokrat, da sem ublažila situacijo samo zato, da bo vsem lažje. Zakaj? Ker sama težko prenašam konflikte, nerazrešene stvari in imam rada harmonijo v odnosih. Tokrat nisem hotela delovati iz tega vzgiba in sem zdržala tudi svoje notranje neugodje, da stvari pač še niso razrešene in da bodo, ko bo čas za to in ko bodo vzgibi na obeh straneh pravi.

V mojem notranjem prostoru je gorelo, kot je pred kratkim gorel Kras. Le da jaz nisem klicala gasilcev in nisem imela nobene potrebe, da karkoli rešim. Tokrat sem želela, da pogori vse, kar ni zdravega v meni. In po kašnem tednu gorenja, je zgorelo, kar je moralo. Obstala sem na svojem notranjem pogorišču, kjer ni bilo več ničesar. Gledala sem črne zoglenele kupe zemlje, videla kako se iz določenih delov še kadi in vedela, da prav na tem pogorišču, zdaj začenjam znova. Iz nule, od začetka. Najbolj nenavadno pa je bilo, da sem ne glede na vse, ob tem čutila globok mir in zavedanje, da imam za to v sebi dovolj moči, modrosti, predvsem pa ljubezni. Hkrati sem z globoko hvaležnostjo dojela tudi, da zemlja po tem notranjem požaru ni umrla, ampak da se je v resnici obogatila. Čutila sem, da že ima v sebi nova semena, ki bodo vzklila, zrasla, rodila. In da bo na pogorišču slej kot prej spet vzniknilo življenje!

Na tem pogorišču niso pogorele samo moja jeza, zamere, nekatere sence, bolečine … pogorele so tudi marsikatere moje iluzije. Iluzije o sebi, o drugih, o moji poti, o duhovnosti, o mojih idejah, kaj bi mene najbolj osrečilo … Pogorelo je veliko tega, kar sem prej dojemala kot svojo sveto Resnico. Zdaj vem, da je moralo pogoreti. Čeprav ne vem, kaj bo zraslo iz tega pogorišča in čeprav bo to morda nekaj popolnoma drugega, kar sem si kadarkoli predstavljala ali si želela, vem, da bo to zame zdravo. In to zavedanje mi je v tem trenutku dovolj, da stresem pepel iz svojega krila, dvignem kanglo in začnem zalivati male zelene rastlinice, ki že vidim, da začenjajo kukati iz pepela.

Veliko nas bo v tem obdobju preobrazbe moralo začeti na novo, ker po starem ne bomo mogli naprej, obstati pa tudi ne bomo hoteli. Zato se ne smemo bati svojih notranjih pogorišč, svoje notranje praznine in svoje golote, predvsem pred samim seboj. Dovolimo si, da se zavestno zruši vse, kar nam ne služi več. Kar nam bo odvzeto, tega očitno ne potrebujemo. Nam bo pa zagotovo dano vse, kar rabimo, da hodimo naprej po svoji dušni poti v modrejšo, ljubeznivejšo in bolj svobodno verzijo samega sebe.