fbpx
Demonska alkimija
20. maja, 2022

Prehod

Njene kosti pokajo od znotraj
in iz njih se sprošča nekaj starodavnega.
Nekaj tako novega in domačega hkrati,
nekaj tako močnega in mehkega,
prvinskega,
da se ji ulijejo solze.
Prihaja Domov,
iz sebe v Sebe.
Prisebno, zavestno, senzualno.
Tako naravno
kot še nikoli doslej.
Telo pulzira v procesu rojevanja,
srce se širi v neskončnost,
duša mirno drži prostor.
Solze ne nehajo teči …
Nobenih vprašanj ni,
nobenih odgovorov
nobene potrebe po razumevanju.
Samo polno čutenje nje same,
za njo samo,
v tej njeni, na novo utelešeni
multidimenzionalnosti.
Slovo od nečesa, kar nima besed
in odpiranje nečemu neopisljivemu.
Konec ene poti in začetek druge.
Brez križišča.
Brez smerokaza.
Brez navezanosti.
Ista ona in tako drugačna obenem.
Znotraj.
Solze še vedno tečejo.
Slane, kot vedno,
in radostne kot že dolgo ne.

Ona prehaja.
Njen čas je.