fbpx
Odnosi v ogledalu
31. marca, 2013
Odpirajte se in odprlo se vam bo
12. maja, 2013

Preobrazba senc

Ker opažam, koliko ljudi se že nekaj časa, zdaj, v mesecu mrkov pa še toliko bolj, sooča s svojimi temnejšimi platmi sebe, naj bo to pisanje posvečeno njim, našim sencam. Zato, da boste vedeli, da v procesu lastne transformacije – kar soočenje s sencami je, niste sami. In da boste vedeli, da se jih ni treba bati, tudi če se nekatere – sploh tiste, ki jih pri sebi najtežje sprejemate, pojavljajo večkrat. Tudi te se, tako kot mi, osvobajajo po plasteh, več nivojsko. Jih pa na vsakem nivoju hitreje prepoznamo in hitreje preobrazimo.

Začnimo na začetku, v obdobju prvih korakov ozaveščanja sebe. Običajno se tega lotimo, ker nam v življenju nekaj ne gre tako, kot bi si želeli, in hočemo temu, kar nas ovira, enkrat za vselej priti do dna. Ne glede na to, kakšen način si izberemo, s svojo odločitvijo začnemo prižigati luč v sebi, vsako odpiranje svetlobi pa odstre tudi naše sence. Proces je podoben odpiranju vrat v temno sobo. Najprej ne vidimo veliko, morda celo nič, šele ko prižgemo luč, se vsaj delno pokaže, kaj se skriva v njej. Ob prvih kukanjih v svoj notranji prostor ponavadi zagledamo kaj svetlečega, kar nas prevzame, in kakšno pajčevino, ki jo po hitrem postopku ometemo, prepričani, da smo s tem svoje delo opravili. Te pajčevine so prvi dotik naših senc, pravzaprav bolj sence senc, ker se nas na prvem nivoju dotaknejo zgolj na površini.

“Ob prvih kukanjih v svoj notranji prostor ponavadi zagledamo kakšno pajčevino, ki jo po hitrem postopku ometemo. Te pajčevine so šele prvi dotik naših senc, pravzaprav bolj sence senc, ker se nas dotaknejo zgolj na površini.”

Kasneje se pogosto izkaže, da smo skušali nekoliko pretentati samega sebe in ko se spet znajdemo tam, kjer smo bili na začetku, ali še kakšno stopnico nižje, nam pot običajno prekriža nek Učitelj, z njegovo pomočjo pa vstopimo v drugo fazo svoje senčne zgodbe. Na tem nivoju se nam zgodi dvoje. Najprej doživimo, kaj pomeni občutiti svetlobo v vsej svoji biti. In to je tako močno doživetje, da ga nikoli več ne moremo pozabiti. Še več, pripravljeni smo narediti vse, da bi v tem stanju ostali za vedno. Močna izkušnja postane cilj, s tem pa svoji duši nevede damo dovoljenje, da nas pelje še globlje. In takrat se resnično ozaveščanje sebe pravzaprav šele začne, takrat šele se v polnosti zbudijo tudi naše sence. Ljubosumje, preračunljivost, smiljenje samemu sebi, vzvišenost, potlačena agresija, manipuliranje z drugimi… vsi tisti deli nas, ki nam niso všeč, potencirano začnejo butati v našo zavest in kar naenkrat jih ne moremo več pospraviti pod preprogo, se delati, da jih ni.

Prav v tej fazi imajo sence največjo moč. Peljejo nas namreč v naše najbolj temne dele in nas lahko tako stisnejo, da ne moremo dihati, nas hromijo, celo paralizirajo. V tej fazi se spomnimo dogodkov, ki so nas zaznamovali in jih še enkrat podoživimo. Najsibodo iz tega ali kakega drugega življenja. Mimogrede, preizkušnje tega življenja so samo nadaljevanje nečesa, kar nismo razrešili v enem od prejšnjih. Skratka, v tej fazi se počutimo nemočni, kot žrtve dogodkov, na katere nismo imeli vpliva. Velikokrat boli, v nas se sprožajo globoka žalost, nerazumni strahovi, močna jeza, na plan privrejo dolgo potlačene zamere, občutki nepravičnosti, obsojanje krivcev… Cilj soočanja s sencami v tej fazi je odpuščanje tistim, ki so nas najbolj prizadeli. Ta proces lahko traja kar nekaj časa in ga zagotovo ne boste mogli zaključiti z udeležbo ene spiritualne delavnice ali v eni seansi kateregakoli mojstra, zdravilca, mentorja. To je zavestno delo na sebi, ki ga moramo opraviti sami, drugi nam lahko pomagajo le tako, da nam vsake toliko ponudijo takšno podporo, ki jo v tistem trenutku najbolj potrebujemo.

“V tej fazi se počutimo nemočni, kot žrtve dogodkov, na katere nismo imeli vpliva. Velikokrat boli, v nas se sprožajo globoka žalost, nerazumni strahovi, močna jeza, na plan privrejo dolgo potlačene zamere, občutki nepravičnosti, obsojanje krivcev… “

Ko enkrat odpustimo, resnično odpustimo tistim, ki so kakorkoli ogrožali našo integriteto, ko sprejmemo vse, kar se je zgodilo, tako kot se je, se naše sence pomirijo, zgubijo moč, nas pa čaka nova nagrada. Občutek olajšanja, kot bi iz nas padlo nekaj tonsko breme in občutek svobode, ki nas ob tem prevzame, je nova močna izkušnja, ki se za vedno zapiše v naš spomin. Izkusimo torej novo stanje, ki ga želimo obdržati za vsako ceno, zato… Saj slutite, kam pes taco moli? Zato smo spet pripravljeni narediti vse, tudi vstopiti v naslednjo, tretjo senčno fazo.

Ko se iste ali podobne sence začnejo zbujati znova, nas sicer običajno najprej vržejo iz tira, ker smo (bili) prepričani, da smo z njimi opravili in se nočemo še enkrat zavrteti v istem krogu! Vendar hkrati zdaj že vemo, da se jim ne splača upirati, zato se, ko nas spet začne stiskati, še enkrat odpremo svetlobi in tokrat zavestno dovolimo svojim sencam, da nas ponovno preplavijo. In čeprav se morda na prvi pogled zdi, da ponavljamo isto zgodbo, nas ta faza pripelje do novega zavedanja. Na tej ravni dojamemo, da smo za vse, kar se nam je ali kar se nam ni zgodilo, v tem ali v preteklih življenjih, pravzaprav odgovorni sami. Da smo si vse skreirali samo zato, da bi presegli svoje omejitve in dvignili svojo zavest. In ja, nekatere stvari je težko sprejeti, denimo dejstvo, da smo si sami v življenje priklicali tudi naše najtežje preizkušnje. Vendar imamo, hvalabogu, na tem nivoju zavesti že dovolj široko razumevanje, da lahko sprejmemo resnico naših dušnih pogodb. Cilj soočanja s sencami v tej fazi je, da odpustimo sebi, ker smo dovolili, da se je zgodilo, kar se je. Karkoli, v kateremkoli življenju in s komerkoli že.

“Na tej ravni dojamemo, da smo za vse, kar se nam je ali kar se nam ni zgodilo, v tem ali v preteklih življenjih, pravzaprav odgovorni sami. Da smo si vse skreirali samo zato, da bi presegli svoje omejitve in dvignili svojo zavest.”

Ko odpuščanje in osvobajanje izkusimo v svojem celičnem spominu, v katerem so pravzaprav spravljene informacije vseh naših inkarnacij, in ga ne razumemo samo kot nek mentalni konstrukt, prestopimo na nov nivo zavesti. Zdaj vemo, da so sence samo drug del svetlobe in s tem drugi del nas, zato jih nehamo obsojati, nehamo se z njimi boriti, nehamo se jih bati. Če se pojavijo, vemo, da so prišle z namenom, in ko tega prepoznamo, jih lahko hitro preobrazimo. Na nek svoj način, ki smo ga na potovanju do te ravni zagotovo razvili. V tej fazi torej sence sprejemamo predvsem kot svoje pomočnike, ki nam pomagajo do novih dimenzij notranje svobode in nam omogočajo bivanje na višjih nivojih zavesti.