fbpx
Pandorina skrinjica
14. marca, 2013
Preobrazba senc
5. maja, 2013

Odnosi v ogledalu

Zadnje čase veliko razmišljam o odnosih. O tem, da je lepo nekomu pripadati, med seboj deliti trenutke, dotike, sebe. Najbrž se s tem, kar je veliko ljudem samo po sebi umevno, niti ne bi toliko ukvarjala, če ne bi spadala med tiste, ki so nam partnerski odnosi, oziroma njihovo izmikanje, naš veliki izziv in s tem poligon osebnega zorenja.

Ljubiti in biti ljubljen je zagotovo ena od primarnih želja vsakega človeškega bitja, ne glede na to, kako na glas smo si pripravljeni to priznati. In kadar se nas ljubezen dotakne, je v resnici nikoli ne moremo prezreti. Takrat vzvalovi vsa naša notranjost, tako kot se razburka ribnik, če vanj vržemo skalo. Iz globine se vzdignejo naša speča hrepenenja, vznemirjenje, strasti. Pogosto pa tudi naši najbolj skriti notranji strahovi, bolečine preteklih izkušenj, nezaceljene rane. Ne, ker bi bile zlobne, ampak ker se hočejo osvoboditi. Seveda tovrsten čustven pritisk ni prijeten, zato velikokrat reagiramo s kupom obrambnih mehanizmov, s tem pa si naredimo samo medvedjo uslugo, saj se prav zaradi njih vedno znova znajdemo v enih in istih situacijah, ki nam niso všeč, ter ponavljamo ene in iste vzorce.

“Ravno odnosi vseh vrst, intimni seveda najbolj, pa so naša največja ogledala in naši največji učitelji. Hoteli ali ne, se vedno zaljubimo v nekoga, ki je na istih vibracijah, na katerih smo v določenem obdobju tudi sami.”

Ravno odnosi vseh vrst, intimni seveda najbolj, pa so naša največja ogledala in naši največji učitelji. Hoteli ali ne, se vedno zaljubimo v nekoga, ki je na istih vibracijah, na katerih smo v določenem obdobju tudi sami. Kar pomeni, da vse, kar vidimo in čutimo pri njemu (ali njej), v sebi nosimo tudi sami. Naj si bodo lastnosti, ki so nam všeč, ali lastnosti, ki nas plašijo. Vendar če zmoremo vsaj malo samorefleksije, nam slej ko prej postane jasno, kaj nam s svojim vedenjem kaže človek na drugi strani. In obratno, seveda. Tudi naše reakcije so del istega odnosa! Včasih nam nekateri pridejo na pot samo zato, da nam pokažejo, česa nočemo (več). Tudi te odnose, ko jih enkrat presežemo, velja s hvaležnostjo pospraviti na svoje mesto, med lekcije, ki smo jih dojeli, med izkušnje, ki so nam pomagale najti pot do sebe.

Najlepši, in pravzaprav tudi najbolj pravi partnerski odnos pa se zgodi takrat, ko vanj vstopata dva, ki sta že zgradila vsak svojo notranjo integriteto. To ne pomeni, da sta popolna, kajti popolnost ne obstaja, niti ni smiselna, pač pa pomeni, da oba sebe dovolj dobro poznata, da si upata vstopiti v neznano -kar dvojina vedno je, z odprtim srcem. Pomeni, da sta se pripravljena razgaliti en drugemu, z vsem, kar sta, da sta pripravljena partnerja zavestno spustiti v svoje najglobje kotičke. V sebi postavljen moški in v sebi narejena ženska se odnosu predata in ga ustvarjata z iskrenostjo do vsega, kar jima ta prinaša, brez strahu, da bi zato izgubila drugega, ali samega sebe. V odnos ne vstopata, ker ne bi znala ali ne zmogla biti sama, prav tako ne pričakujeta, da bo odnos rešil vse, kar v njunih življenjih morda še ne teče po želenih smernicah. Odnos ustvarjata z zavedanjem, da lahko v njem oba le še bolj (do)zorita.

Včasih mi glede razumevanja odnosov kdo navrže, da verjamem v pravljice. Res verjamem vanje. Ne v tiste, v katerih žabec s poljubom postane princ, ali tiste, v katerih mogočni vitez reši nemočno princesko in potem živita srečno do konca dni. Verjamem pa, da je možno ustvariti odnos, v katerem lahko ona razvije svojo pravo, prvinsko ženskost, on pa dojame avtentični moški princip delovanja. In tudi vem, da se šele takrat lahko oba res v polnosti zlijeta v Eno. To pa je zame tista pravljica, ki jo je vredno (do)živeti.