fbpx
Pospravljene maske
12. februarja, 2013
Odnosi v ogledalu
31. marca, 2013

Pandorina skrinjica

Vsak v sebi nosi svojo Pandorino skrinjico. Eni jo poznajo, ali vsaj slutijo, kaj lahko najdejo v njej, drugi jo zanikajo, tretji se je ne zavedejo. Večinoma pa se ji vsi, zavedno ali nezavedno, najrajši izognemo. Nekaterim je polno dviganje pokrova te temne skrinjice res prihranjeno, zagotovo pa ji ne moremo uiti tisti, ki smo svoje duše zavestno zavezali duhovni rasti. Njeno odpiranje pomeni soočenje z našimi največjimi strahovi, najbolj potlačenimi čustvi, najbolj skritimi deli sebe, z našimi največjimi notranjimi blokadami torej, vendar pa so na drugi strani v tej isti skrinjici doma tudi priložnosti za naše največje preboje.

“Nekaterim je polno dviganje pokrova te temne skrinjice res prihranjeno, zagotovo pa ji ne moremo uiti tisti, ki smo svoje duše zavestno zavezali duhovni rasti.”

Trenutno sem tudi sama v obdobju, ko osvobajam delček svojega najbolj v kot porinjenega ranjenega notranjega otroka. Odločitev, da tudi ta košček sebe dokončno postavim na svoje mesto, sem v sebi sprejela pred nekaj meseci, zdaj pa počasi dobivam različne priložnosti, da svoj sklep korak za korakom tudi realiziram. Tako pač delujejo kozmični zakoni. Ko se nekaj dovolj trdno odločimo, nas vesolje vedno podpre. Ne nujno tako, kot smo si zamislili, dejstvo pa je, da nam na pot vedno pripelje najbolj prave ljudi, najbolj prave situacije po najbolj pravem scenariju. Tudi v mojem scenariju se je pojavil nekdo, ki, čeprav je le znanec, zadnje čase samo s tem, kar je, močno pritiska na eno mojo notranjo blokado. Kljub prvemu zanikanju, sem si nazadnje to morala priznati. Notranji vihar močnih čustev, kakršnihkoli že, ki se hočejo razrešiti in hkrati močan strah pred tem sta namreč najbolj jasna pokazatelja, da smo padli v past lastne zapore. Potem običajno, hote ali nehote, vklopimo še različne obrambne mehanizme, in se znajdemo tam, kjer sem zdaj tudi sama. Na notranjem »ringlšpilu«.

V notranjem konfliktu, ko en del mene hoče skočiti čez svoje ovire, drug del mene pa se tega na smrt boji. In potem enkrat zmaga prvi in sem hvaležna, naslednjič pa drugi prvega gladko povozi in predihujem razočaranje nad sabo. Včasih mi kdo reče, da mi je v življenju lažje, ker imam dostop do višjih sfer in običajno slej ko prej razumem lastno širšo sliko. To sicer drži, ampak zato moji koraki do mojega preboja zame niso prav nič lažji, kot komurkoli drugemu njegovi. Tudi jaz jih moram shoditi sama, v zemeljskih, ne energetskih čevljih. Podporo za rušenje katerekoli lastne blokade moramo namreč najprej zgraditi prav v sebi. Ne glede na to, koliko časa potrebujemo. Brez te preboja kljub podpori celega sveta, nikoli ne bomo naredili.

Preboji, ki jih delamo vsak na svojem poligonu, vsak na svoj način in vsak v svojem tempu, niso nikoli enostavni, ne glede na to, kako preprosti se morda zdijo komu drugemu, ki ga Pandora žuli kje drugje in na kakšen drugačen način. So pa zagotovo tudi najbolj osvobajajoči. Zato se splača zbrati pogum, da gremo čez sebe (ne pa proti sebi), splača se vztrajati in iti do konca. Jaz bom šla, korak za korakom. Ker vem, da je vredno. In vem, enkrat, ko bom zmagala, bom svoji Pandori najbrž celo hvaležna.