Pospravljene maske

Pust odhaja in maske, ki si jih lahko popolnoma legalno nadenemo vsaj enkrat na leto, bodo lepo pospravljene počakale na naslednjo priložnost, ko bodo pustne šeme po ljudskem izročilu spet bolj ali manj uspešno poskušale odgnati zimo.

Veliko mask za čisto vsakdanjo rabo imamo tudi v svoji notranji omari. Tiste, ki jih včasih potegnemo iz predalov, da si iz življenja naredimo svoj lastni karneval, so zabavne. Na primer v družbi prijateljev je včasih prav fino biti klovn ali dvorni norček, tudi če se ob tem smejemo na svoj račun. Prav tako zna biti zabavno kdaj svojega dragega zapeljati v kostumu Afrodite, ali se mu pustiti osvojiti v njegovi vlogi velikega Casanove. In kadar kot strašni lev renčimo po dnevni sobi, je vsak petletnik naravnost navdušen nad nami.

“Tiste maske, ki si jih nadanemo, ker se želimo z njimi pred življenjem skriti, se zaščititi ali z njimi koga pretentati, je bolje pustiti ležati na polici, kamor odlagamo staro šaro, ki je ne potrebujemo več.”

Tiste maske, ki si jih nadanemo, ker se želimo z njimi pred življenjem skriti, se zaščititi ali z njimi koga pretentati, pa je bolje pustiti ležati na polici, kamor odlagamo staro šaro, ki je ne potrebujemo več. Večina teh mask namreč za sabo skriva naše različne prestrašene dele. Na primer tiste, ki menijo, da nismo dovolj dobri, ali pa tiste, ki so prepričani, da smo boljši od vseh ostalih. V obeh skrajnostih namreč domuje isti strah. In potem za masko manjvrednosti skrivamo svojo ranljivost in občutljivost ter si zgradimo najrazličnejše obrambne ščite, za masko večvrednosti pa komaj krotimo svojo notranjo agresijo, nestrpnost, jezo. Da nobena od teh mask ni zabavna, je jasno. Ampak prva težavica pred tem, da jih odložimo, je, da so te nevidne maske običajno z nami še iz naših tako zgodnjih otroških let, da jih pogosto sploh ne prepoznamo kot maske in jih doživljamo kot del sebe. Druga težavica pa se pojavi, da se, ko jih končno prepoznamo, pogosto bojimo, da brez njih od nas pravzaprav ne bo ostalo nič. Da bomo, če jih resnično snamemo, (pri vseh) pogoreli. Ko bi le vedeli, da se prav iz tega pepela, tako kot Feniks, vedno rodi naš pravi jaz!

Zato se splača raztrgati lastne okove, razbiti svoje oklepe in nefunkcionalne maske odložiti v arhiv. Ni se treba truditi, da jih uničimo, kajti te kljub vsemu imajo svojo vrednost. Ko jih namreč enkrat snamemo pri sebi, jih lahko kjerkoli in kadarkoli prepoznamo tudi pri drugih. Hkrati pa jih, če smo iskreni, prav tako precej hitro spregledamo, kadar se kakšna od njih spet spomni zahtevati svojih pet minut slave. Takrat je samo od nas samih odvisno, koliko tetralnih vložkov na odru našega življenja nam je všeč, oziroma koliko lastne drame potrebujemo. Pet minut, dva tedna ali dvajset let? Izbira je vedno naša.