fbpx
Predstava
27. decembra, 2021
Duh starodavnih
25. januarja, 2022

Premik iz peskovnika

Moje letošnje leto se je začelo tako, da je po treh nočeh nočnih mor (dobesedno), nekaj v meni razpadlo. Počutila sem se, kot da bi nekdo generalno počistil notranji prostor, v katerem sem živela doslej, potem pa so se stene tega prostora zrušile! Vse je izginilo … v enem trenutku sem zaznala vse svoje navezanosti, tiste na čarobni in tiste na peklenski strani notranje gugalnice, v naslednjem trenutku pa – puuuuffff!- in že jih ni bilo več.

Hkrati sem se znašla v novem, veliko večjem, predvsem pa veliko bolj živem prostoru. V neznanem in hkrati zelo domačem. Začutila sem vznemirjenje in radost in vedela, da me čaka nova in povsem drugačna ekspedicija, kot sem jih izkusila doslej. Znotraj sebe sem nekam prestopila in vedela, da ni več poti nazaj.

V retrospektivi se mi je zavrtel notranji film mojega dosedanjega potovanja. Ali naj rajši rečem velike notranje čistilne akcije? Bilo mi je pokazano, kako sem se doslej predvsem ukvarjala s preobražanjem notranjih programov, ki me niso podpirali, ki so me omejevali, bili (samo)destruktivni. Potem mi je bila napovedana naslednja faza, ko bo sledilo obdobje reprogramiranja tudi tistih programov, ki zame dobro funkcionirajo, me podpirajo, mi dajejo varnost in so sploh tako zelo »moji in ljubi«. Seveda, konstruktivni so bili, dokler sem bila v tisti mali sobi, zdaj pa se moj svet širi, moje dojemanje tudi in programi potrebujejo nadgradnjo.

V vsaki svoji celici sem začela čutiti, da je v tem prostoru možno mnogo, mnogo več, kot si lahko predstavljam, pa nimam slabe domišljije. Da bodo v tem prostoru vidne vse iluzije, ki sem jih v mali sobici imela za resnico. Da v tem prostoru obstajajo »stvari«, ki jih na Zemlji še ne poznamo in se nam bodo začele zdaj intenzivno odkrivati. Da me bo ta prostor tako spremenil, na vseh nivojih, da bi si umu med stenami prejšnje sobice najbrž zmešalo, če bi hotel vse dojeti.

Če uporabim prispodobo, počutila sem se, kot da me je nekdo med postavljanjem peščenih gradov v peskovniku zagrabil, me v enem samem trenutku prestavil na sredo galaksije in mi rekel: »To je tvoj pravi peskovnik, začni se igrati zares! In brez teže, prosim, ker v novem svetu je igranje lahkotno, radostno in živo!«

Takrat sem ostala brez besed. Zdaj jih bom vseeno dodala še nekaj …

Saj veste, da ta izkušnja, čeprav je bila moja, ni samo moja? Veste, da je vredno, kolikor krat je pač potrebno, zrušiti stene vseh malih notranjih sobic, kajne? In veste, da je čas, da pustimo za sabo otroške igrice in v svoji zavesti postanemo odrasli ljudje?

Spreminjamo se, veliko bolj, kot se tega verjetno zavedamo, individualno in kolektivno. Sama ob tem čutim vznemirjenje in radost, kot da zdaj res končno prihajam(o) Domov.