Duh starodavnih

Včeraj sem delala individualno transmisijo z osebo, ki živi v Avstraliji. Preden je energija začela delati na njenih osebnih stvareh, se mi je odprla vizija. Videla sem Aborigine, postavljene na različnih koncih te dežele, popolnoma povezane z Zemljo in kozmosom, v izjemno mirni notranji poravnanosti in pokončni drži. Na prvi pogled je izgledalo, kot da samo so in le nekaj mrmrajo, v resnici pa je njihova združena vibracija počasi, ampak brezkompromisno rušila kolektivno mrežo matrice nad Avstralijo. Pokazano je bilo, kako ta postaja vse tanjša, prozornejša in začenja izginjati. Ko se je mreža razblinila, so se običajni ljudje začeli trezniti iz stanja opitosti in se glasno objemati v praznovanju svobode, Aborigini pa so še naprej ostajali v isti drži, brez kakršnekoli drame ali evforije. Isti prej in potem. Kot da se vmes ni nič zgodilo.

Ob tem sem se spomnila mojih zelo močnih sanj, ki sem jih sanjala približno pet let nazaj. V sanjah sem bila na ogromni ladji, kjer je bila glasna zabava. Preglasna za moj okus. Ko sem opazovala dogajanje, me je nekdo pocukal za rokav in me vprašal, če bi rada videla resnični svet. Ko sem pokimala, me je odpeljal v podpalubje in tam sem videla predstavnike starodavnih ljudstev z vseh kontinentov – Aborigine, Maore, Indijanske vrače, zdravilce afriških plemen, sibirske in južnoameriške šamane … Vsi so izžarevali popoln mir, iz njih je sijala globoka modrost in vsi skupaj so v prijetni tišini nekaj kuhali. Počutila sem se, kot da sem ob tem vsakodnevnem opravilu hkrati prisostovala nečemu izjemno svetemu. Ko sem jih opazovala, me je je oblila takšna hvaležnost, da sem začela jokati od ganjenosti. Dojela sem namreč, da ne glede na to, kako lagodno se zabavajo ljudje na vrhu ladje, ta ladja še lahko pluje samo zaradi tega, kar v njenem podpalubju, skrito pred očmi sveta, počnejo tisti, ki še resnično čutijo Zemljo.

Danes jih spet močno čutim, vse te starodavne. In še globlje razumem, kako s svojo prisotnostjo za vse nas potrpežljivo vzdržujejo nevidni most za prestop čez iluzijo. Čutim njihov duh, ob sebi, v sebi, v zraku … Zdi se mi, kot da mi hočejo prišepniti, da ni več daleč dan, ko bomo tudi mi lahko videli in izkusili Resnični svet … Ob tem pa znova čutim globoko hvaležnost in hkrati ponižnost pred veličino tega, kar se počasi odstrinja pred nami.