Dvoživka

Zadnji mesec se počutim kot da živim v dveh realnostih hkrati. Kot dvoživka. Kot da bi prestopila v neko novo, višje nadstropje, kjer je vse drugače, dobro, lahkotneje, svobodnejše. Hkrati pa imam še vedno odprt pogled na spodnje nadstropje, v katerem sem bivala doslej in na sebe v svoji stari različici. Imam občutek, kot da se nova jaz s hvaležnostjo poslavlja od stare mene in počasi spušča roko, za katero se obe še držita. Ona bo ostala v nižjem nadstropju, jaz dokončno prestopila v novo.

Dokler se to ne bo zgodilo pa bom še malo dvoživka. Malo v obeh nadstropjih hkrati. Čutim, da sta za to najmanj dva razloga. Prvi je ta, da v tem stanju zavestno vidim, kako globoke so lahko ujetosti, ki nas ne pustijo naprej, v preskok in kaj vse je vtisnjeno v naših celičnih zapisih od naše izvorne inkarnacije naprej. Drugi razlog pa je, da iz prve roke v polnosti dojemam, kako smo vse svoje ujetosti v resnici ustvarili in ohranjali žive, mi sami. Ja, mi sami! Saj ne, da tega na deklarativni ravni nisem že vedela, na nekem nivoju sem to tudi razumela, zdaj pa to vem v vsaki svoji celici. In razlika med obojim je očitna!

Kot dvoživka v procesu preskoka lahko zavestno izkusim tudi medprostor. Samo tako namreč lahko doživljam vsakodnevne situacije v obeh nadstropjih hkrati in vidim, kako lahko isto stvar obe Urški, tista spodaj in tista zgoraj, doživita čisto drugače.

Pa poglejmo, kaj to pomeni v praksi. Zadnje tedne so zgodile različne situacije, za katere vem, da bi me še pred pol leta na primer prizadele, razjezile, me prestrašile, me spravile v stres ali me vsaj malo vrgle iz tira. Zdaj sem te situacije doživela dvojno. V višjem nadstropju sem ostala odprta, pretočna, mirna, z notranjim védenjem, da je vse skupaj samo igra in da lahko sama izberem svojo vlogo v njej. Hkrati sem v isti situaciji gledala sebe v nižjem nadstropju. Kot bi gledala film. Vedela sem, kako se spodnja Urška počuti, kakšne misli ji hodijo po glavi, kakšne občutke ji sprožajo, kakšne reakcije bi sledile, če bi bila moja zavest še tam. Ampak bilo je, kot bi gledala spomin na nekaj, kar sem nekoč poznala. Ne realno sliko, ampak spomin! Skozi vse te različne situacije sem na lastni koži izkusila, da lahko čisto v vsaki situaciji izberem svoj žanr. Res v vsaki, tudi v tisti, ki se dotakne mojih najbolj ranljivih ali šibkih delov. Lahko imam dramo ali komedijo. In vse vmes seveda. Kar pač želim. Sama sebi ne morem verjeti, kako velikokrat sem se v tem obdobju vsemu, kar bi včasih morala globoko predihati, iz srca nasmejala. In sebi tudi, ker jaz, butara tega na tem nivoju nisem dojela že prej!

Občutke tega preskoka je težko ubesediti, ker so neotipljivi. Najboljši opis vsega je neka globoka osvobojenost, odprtost na enem novem nivoju in globok mir. Občutek, da je zdaj vse možno! Kar ni samo misel v glavi, ampak res močan občutek, nekje globoko v drobovju.

Zato se že veselim dneva, ko bo tudi dvoživka zaključila svoje učenje, ko bo spodnje nadstropje za zmeraj izginilo iz moje realnosti in bom še bolj polno začela raziskovati, kaj vse je še možno izkusiti v zgornjem.

P. s. Imam na sumu, da je tole samo individualni trening tega, kar nas čaka tudi na kolektivni ravni. Da razdvajanje svetov ni nič drugega, kot podoben kolektivni preskok v višje nadstropje. Samo povem …