Predstava

»Čutim, da se tole ne bo izšlo, kot bi rada«, je rekla prijateljica, ko sva se zadnjič pogovarjali o nečem, kar si želim realizirati v naslednjem letu. Ob tem me je stisnilo bolj, kot sem si priznala. Ko je odšla, sem zavestno ostala s svojimi občutki in ob samoizpraševanju, zakaj me je tokrat njeno mnenje sploh prizadelo, sem dojela. Ona je samo na glas izrazila moje notranje dvome. Če jih sama ne bi imela, se me njene besede ne bi dotaknile. Ker jih imam, jih je samo povlekla na plano.

V tistem se je v meni začela dogajati notranja predstava. Resnična predstava, ne tista, ki sem jo bila navajena v umu preigravati celo življenje. Znašla sem se v drugačni realnosti, v polju Resnice, kjer so močni notranji reflektorji pokazali stvari takšne kot so, ne takšne kot sem mislila, da so.

Sebe sem videla v gledališču. Najprej sem zagledala publiko, ki sem bila pravzaprav jaz. Vsi gledalci so bili namreč samo različni aspekti mene same. Da poenostavim, recimo, da so eni od njih predstavo gledali iz lože ljubezni in zaupanja, drugi iz lože dvomov in strahu. Potem sem zagledala oder, na njem pa malce teatralni prikaz ene situacije, ki se trenutno dogaja tudi v moji fizični realnosti. In kaj naj rečem, morala bi biti slepa, če ne bi videla, kako to isto predstavo lahko razumem popolnoma drugače, če jo gledam iz ene ali iz druge lože!

Potem se je učenje nadajevalo …

Tudi na odru sem videla sebe, kajti – verjeli ali ne, glavna vloga v tej predstavi je bila prav tako moja! In spet mi je bilo pokazano, kako se počutim, kadar glavno vlogo prevzame ljubeč del mene in kako, kadar jo zaupam kakšnemu notranjemu saboterju. Saj ni treba posebej poudarjati, da gre za diametralno različni izkušnji, kajne? Postalo mi je popolnoma jasno, da je vsaka moja izkušnja vedno odvisna od tega, kateri del sebe rekrutiram na odru, ne glede na to, kaj se potem na njem pravzaprav dogaja.

Šova pa še ni bilo konec …

V nadaljevanju sem kot reprize gledala ključne predstave mojih »preteklih sezon«. Pri tem pa zelo nazorno uvidela, da so se vse odvijale tako, kot so se, zaradi mene! Videla sem, kako sem celo življenje igrala po scenarijih, ki sem jih napisala sama. Vse, brez izjeme! Tiste, ki so mi bili všeč in tiste, ki mi niso bili. Videla sem, kako sem glavne vloge pri nekaterih pomembnih predstavah oddajala popolnoma napačnim delom mene. Ti so jih seveda odigrali najbolje, kot so znali, ampak to so bili neustrezni »igralci« za vloge, ki so jim bile zaupane. Zato se marsikateri želeni scenarij ni mogel zgoditi. Ker jih glavni igralci pač niso bili zmožni odigrati! In potem sem videla še izbiro soigralcev, jojmene! Nekajkrat sem morala kar debelo pogoltniti, ko sem videla, kako sem v nekaterih pomembnih situacijah zgrešila z njihovo rekrutacijo in od »nepravih« ljudi želela, da igrajo vloge »prav«. Aaaaaaa, kakšna zabloda!!!

V retrospektivi gledano mi je vse skupaj postalo smešno, čeprav te predstave v živo niti približno niso bile komične. In ko sem resnično dojela – ne samo v umu, pač pa s svojo celotno bitjo, da je vse, kar se dogaja v mojem gledališču, moj scenarij in da predstavo lahko kadarkoli spremenim, sem se začela skoraj na glas smejati.

Dojela sem paradoks!

Gledališče je moje. Oder je moj. Glavna vloga je moja. Scenarij je moj. Izbira soigralcev je moja. Celo publika je moja. Vse, kar se dogaja v tem gledališču, je moje! In vse, kar izkušam, je posledica tega. Torej, če mi karkoli ni všeč, kaj lahko naredim? Lahko še naprej igram svojo igro, medtem ko psi lajajo in gre karavana mimo, lahko pa igro tudi kadarkoli in kakorkoli spremenim. Na primer napišem drugačen scenarij … izberem drug žanr … zamenjam glavne (so)igralce … spremenim sceno … na predstavo povabim drugačno publiko … zagrnem zaveso … podrem stene gledališča … ali iz njega celo izstopim …. Marsikaj lahko naredim (drugače), ker so škarje in platno več ali manj  v mojih rokah.

Ob vsem tem sem najprej začutila veliko olajšanje. Kot bi z mene začele odpadati tone subtilnih iluzij o tem, kaj (zame) je oziroma ni možno. Potem pa me je zagrabilo veselje. Po tem notranjem »dokumentarcu« bom zdaj lahko svoje predstave gledala, doživljala in so-kreirala drugače. Še bolj zavestno, predvsem pa lahkotnejše in tako, da se bom ob tem veliko bolj zabavala. Ker sem uvidela tudi, da je bilo v mojem življenju veliko predstav precej resnejših, kot bi bilo potrebno.

S to gledališko karto zdaj zavestno vstopam v predstavo 2022 in namen imam, da jo dobro vnovčim!