Prehajamo

Postati (naj)boljša verzija samega sebe. Saj vemo, kako to gre … Opuščamo preživete vzorce, menjamo svoje omejujoče programe, se soočamo s svojo ranljivostjo, spuščamo, odpuščamo, sprejemamo … in nemalokrat močno stiskamo zobe, ko se sprašujemo, kaj nam je tega bilo treba. Hkrati se odpiramo, postajamo vse bolj pretočni, spoznavamo svojo pravo esenco … in se vznemirjeni sprašujemo, do kam ekspanzija še lahko gre.

In tako dalje, krog za krogom, navzgor po spirali zavedanja.
Poznano, kajne?

Tako nekako je šla (duhovna) pot iskalcev resnice zadnja desetletja. Vsak, ki je pred nami hodil svojo pot, jo je s tem malce bolj odprl tudi nam. In pot, ki smo jo prehodili mi, lajša korake našim zanamcem.

Zdaj začenjam čutiti, da kolektivno prehajamo v naslednje obdobje naše človeške evolucije.
Da se nam odpira pot, ki jo še nismo hodili. Ne kot posamezniki, ne kot človeštvo.
Da prihajamo na področje, kjer še ni zemljevidov, ni postavljenih smerokazov.

In da smo zdaj na izhodiščni točki, ko ….

Čutimo, da smo se tako zelo spremenili, da na trenutke niti sami sebe ne prepoznamo več. V dobrem smislu! Kot bi se premaknili na višje obrate, na katerih smo in delujemo čisto drugače, kot smo prej. Veliko bolj poravnano s sabo in svojo pravo naravo. In tega si ne dovolimo več vzeti za nobeno ceno.

Čutimo, da je naša preteklost ostala nekje za nami. Da se jo sicer spomnimo, ampak postaja nepomembna. In da hkrati tudi o prihodnosti ne moremo več razmišljati tako kot smo doslej. Da nimamo več dolgoročnih planov, še manj natančnega voznega reda. Da čedalje bolj plujemo s tokom, skozi danes in da ta tok izkušamo čedalje bolj polno in zavestno.

Čutimo, da je odpadlo (ali da še odpada) veliko vsega, kar se nam je včasih zdelo pomembno ali na kar smo bili morda še ne dolgo nazaj močno navezani. Toliko stvari postaja nepomembnih … Morda se celo počutimo, kot da vstopamo v veliko praznino, kjer ni ničesar, kar smo doslej poznali, ampak ob tem čutimo mir. Da je vse v redu. Da je in bo za nas poskrbljeno.

Čutimo, da nimamo več nadzora nad tem, kako se stvari odvijajo in namesto, da bi nas to prestrašilo, se začnemo počutiti svobodni. Ne izgubljamo več svoje energije s pretirano kontrolo, borbo, prepričevanjem, strahom …. Tisto neznano, kar nas je včasih plašilo, nas zdaj začenja navdajati z vznemirjenjem, kaj vse je še možno in kako se življenje lahko odvija (drugače)!

Čutimo, da se nam odpirajo zaznave na čisto novem nivoju. Hkrati pa za naša izkustva nimamo več besed. Občutimo svojo multidimenzionalnost in več nivojsko povezanost s svetom in drugimi. Čedalje bolj se zavedamo istočasnega (so)bivanja v več realnostih, čedalje lažje prestopamo med njimi in čedalje bolj zavestno izbiramo, katero želimo izkušati.

Čutimo, da naše življenje vse bolj postaja potovanje skozi neznano. Čedalje več naših izbir, odločitev, dejanj ni več logičnih, še posebej ne našemu umu ali pričakovanjem drugih. So pa smiselne našemu višjemu jazu, ki ve, kam nas pelje, tudi ko naši osebnosti ni (še) nič jasno. Prav višjemu jazu vse bolj prepuščamo svoj kompas ker … pač ni več poti nazaj.

Vem, da se vas je veliko našlo v zgornjih zapisih … Ker se srečujemo in prepoznavamo v »našem svetu«.
Čedalje več nas je takšnih, ki nas zastareli programi ne zanimajo več, prav tako ne realnosti, ki smo jih prerasli.
Čedalje več takšnih, ki si ne bomo več oblekli oblačil, ki smo jih v času levitve odložili.
Čedalje več takšnih, ki nas zanima, kaj vse je še možno izkusiti onkraj naše trenutne kapacitete dojemanja.

In čedalje več takšnih, ki se veselimo izkusiti realnost, ki jo lahko skupaj ustvarjajo naše (naj)boljše verzije.

Ob tem mi je toplo pri srcu.
Kajti ….

Veliko lahko ponudimo svetu, vsak od nas!
In tudi svet ima še toliko jokerjev za nas …