fbpx
Visoka pesem
22. oktobra, 2022
Ego v polju ljubezni
5. novembra, 2022

Predaja nima rezervnega plana

Pred kratkim sem sanjala zelo sporočilne sanje. In sicer, v sanjah sem bila že nekaj časa preseljena v novo, svetlo, lepo in veliko stanovanje. Moje lastno stanovanje. Hkrati pa sem še vedno imela v najemu stanovanje, v katerem sem živela prej. Čeprav je bil v njem že nov najemnik, se je transakcija najemnine še vedno odvijala preko mene. V sanjah sem vedela, da sem imela to stanovanje najeto za vsak primer. Da bi imela iti kam, če slučajno moje novo stanovanje ne bi bilo v redu.

Prostor v sanjah vedno nakazuje psihični prostor in ko sem se zbudila, mi je bilo jasno, da moram odpovedati svoje najemniško stanovanje, da moram spustiti svoj rezervni plan, karkoli že to je in popolnoma zaupati svojemu novemu prostoru, kjer sem zdaj doma. Kar med vrsticami pomeni, da moram popolnoma zaupati svoji novi časovnici, na katero sem se prestavila po zaključku ene daljše notranje transformacije, čeprav vem, da me zdaj čakajo spremembe in nimam pojma, kakšne.

Tisto jutro še nisem razumela, kaj točno v moji psihi je to rezervno najemniško stanovanje, dva tedna kasneje pa mi je ob poslušanju nekega (ne)naključnega videa, kliknilo. Prepoznala sem en svoj stari obrambni mehanizem, ki me je ščitil pred bolečino, hkrati pa mi glede nečesa ni dovolil polne predaje. Takega rezervnega plana ne potrebujem, take zaščite nočem več. V energiji sem prekinila najemno pogodbo, vrnila ključe, hkrati pa ozavestila, na kaj moram biti zdaj še posebej pozorna, da ne bom padala na izpitu, ki ga bo življenje zagotovo prineslo slej ko prej.

Spuščanje vsega, kar nam ne služi več, je zdaj, ko stopamo v dvotedensko obdobje mrkov še pojačano. To je običajno čas, ko nas planetarne energije potisnejo še malo globlje v sebe. Iz nas želijo potegniti in pospraviti vse, kar nam preprečuje, da živimo v skladu s sabo. Velikokrat precej jasno in direktno pokažejo, kar je skrito, potlačeno ali lažno. Razkrijejo, kar doslej morda še nismo videli, ali pa nismo hoteli videti. In od nas zahtevajo, da se nehamo pretvarjati, predvsem pred samim seboj. Zato se energije mrkov splača zavestno izkoristiti za notranjo introspekcijo in odločitve, kaj in kako bomo izbirali naprej, da bo naše življenje bolj poravnano z nami.

Tokrat obdobje mrkov doživljam še malce drugače. Zdi se mi, da to, kar so nas običajno intenzivneje učili mrki, čedalje bolj postaja kar normalni način življenja. Še posebej to velja za tiste, ki smo se zavestno odločili, da želimo v tej inkarnaciji živeti čim bolj avtentično. Prisotnost v tukaj in zdaj, iskrena samorefleksija v vsem, kar se nam dogaja ter zavestne izbire morajo postati naša stalna praksa. Tako kot je recimo dnevno umivanje zob. Preskok v višjo verzijo nas samih se namreč ne zgodi z eno samo veliko ponastavitvijo. Seveda se vsake toliko zgodijo tudi te, ampak preden vsako ponastavitev res tako ponotranjimo, da postane del naše nove notranje serijske opreme, morajo biti z njo poravnane tudi naše vsakodnevne izbire. Vsakič znova, v vsaki situaciji se moramo odločiti, ali bomo izbrali staro pot (stare načine delovanja, mišljenja, čutenja) ali si bomo dali priložnost za drugačno izkušnjo.

In zdaj, večkrat ko so naše izbire usklajene z našim pravim jazom, bolj se poravnavamo tudi s svojo dušno potjo. Hkrati pa se ob tem začnemo spreminjati še bolj drastično in precej hitrejše kot kadarkoli prej. V nas se zgodi preskok, ki ga ne moremo spregledati. Srce postaja vse bolj odprto, do sebe, do drugih in do življenja nasploh. V vsem, kar to prinaša in odnaša. Naš um, ki nas je morda dolgo na različne načine branil pred njemu velikokrat nelogičnemu védenju naše intuicije, se končno neha upirati. Vse bolj postaja umirjen in vodstvo prepušča naši višji inteligenci. Bolj (si) začnemo zaupati in sebe ter svet dojemamo ,»razumemo« iz druge, širše, multidimenzionalne perspektive. V nas se močneje sidra nova, hkrati pa zelo domača prezenca. Tista naša resnična prezenca, ki je morda čakala že tisočletja, da se zdaj končno spet lahko izrazi.

Ko vse bolj postajamo to, kar smo, ni več poti nazaj. Ne moremo, pa tudi nočemo več tja, kjer smo bili, čeprav običajno nimamo pojma, kaj nas čaka tam, kamor gremo. Tranzicijo iz stare v novo (notranjo) vibracijo po eni strani spremlja globoko zaupanje, da vse prav in vse podprto, po drugi strani pa pogosto čutimo tudi nekakšno slovo od vsega poznanega. Prehod lahko doživljamo celo kot izgubo nečesa, česar vemo, da ne bo več in nemalokrat imamo občutek, da bomo tam, kamor gremo, sami. Da stopamo v eno samo veliko praznino, kjer ni ničesar, česar bi se lahko oprijeli in nikogar, na kogar bi se lahko naslonili. Ta občutek je najbrž podoben tistemu, ko izstopimo iz porodnega kanala in nam nič ni jasno, kje smo se zdaj znašli. Ampak slej kot prej dojamemo, da je tam že veliko enih drugih podobnih bitij, ki so tja prispeli pred nami in o svetu, v katerega smo se rodili, že nekaj vejo. Enako je tudi z notranjimi prestopanji! Nikoli in nikjer nismo sami! Podobne vibracije se vedno pokličejo, sorodne duše se prepoznajo, skupaj rastejo in se med seboj podpirajo, dokler spet ne pride čas za nov prestop. Nekatere naredimo skupaj, nekatere sami.

Preobražanje sebe v avtentično verzijo samega sebe je nikoli končan »projekt«. Življenje nas z vsem, kar nam daje in kar nam jemlje, vse bolj potiska v to, da tudi praktično živimo, kar govorimo (in vemo v teoriji). Brez izgovorov. Brez garancij. In brez rezervnih izhodov. Hkrati pa z veliko dragocenimi darili in blagoslovi, ki jih ne moremo izkusiti nikjer drugje kot na svoji lastni poti do sebe. In že samo to je vredno vsakega (naslednjega) koraka.