Visoka pesem

Današnji dan je neponovljiv in nikakor samoumeven.
Tudi včerajšnji ni bil.
In jutrišnji …
No, zanj ne morem vedeti, če sploh pride.
Zato danes praznujem.
Kar tako, brez razloga.
In zato bodo moja tla ostala nepomita.
In knjiga se ne bo brala.
Pa tudi pisala se danes ne bo.
Rajši si nalijem kozarec rdečega
in ga srkam po požirkih.
Gledam skozi okno,
v sivino mokrega oktobra
in poslušam zelene melodije z radijskega repertoarja.
Dovolim si delati nič. Prav nič.
Toliko ene Ljubezni je v meni.
Ki ne prihaja od nikogar in nikamor ne gre.
Ona samo je.
Tudi jaz sem nekje, nimam pojma, kje.
In duša se mi smeje.
Ah, ta, moja velika učiteljica …
Mika me, da še njej ponudim kozarček.
In ona se muza tem mojim mislim.
Si mislim, da kakšnim drugim tudi.
Recimo tistim, ko moj prvošolski Jaz
hoče razumeti njen duhovni doktorat.
Ampak ne danes …
Danes nimam potrebe karkoli razumeti.
Nobene visokoleteče besede,
nobene globoke modrosti ne prihajajo iz mene.
Danes sem čisto preprosta.
In preprosto hvaležna za ta dan,
čeprav se zdi, da sem ga vrgla stran …