Potovanje v ranljivost

Objavil(a) Urška Henigman 12. novembra, 2020

Kategorija

Zgodbe iz prakse

Oznake

U. je prišla do mene, ker se ji že celo življenje ponavlja, da jo ob določenih situacijah vedno vrže v močno jezo, za katero ve, da je samo izraz ene njene bolečine. Do te bolečine pa nikakor ne more priti, ker se preko jeze napolni z močjo, se potem počuti v redu in tako gre spet vse mimo. Do naslednjega sprožilca. Prepoznala je svoj obrambni mehanizem in se začela zavedati, da dokler ne bo pozdravila te svoje bolečine, bo samo ponavljala podobne verzije izkušenj, ki jih ne želi več ponavljati. Odločila se je, da zdaj hoče priti do konca.

In sva začeli delati.

Energija je skočila direktno v bolečino, vendar je naletela na močan zid zamer in zagrenjenosti. Zid me ni pustil naprej, zato sem fokus usmerila na zagrenjenost in začela slediti, kam me pelje. Pokazalo mi je, da je zagrenjenost skupaj z bolečino zaradi izdaje prinesla sabo kot karmično prtljago že ob rojstvu in jo hkrati prišla preseči. Potrdila mi je, da je zagrenjenost in izdaje doživljala tudi v tem življenju.

Ko se je to pokazalo, je zid padel, s tem pa se je odprla tudi njena bolečina, ki jo še nosi v telesu. Ko jo je energija začela zdraviti, me je U. v energiji ustavila in rekla: »Ne delaj nič več naprej. Najlažje bi bilo, če bolečina kar izgine, ampak v resnici nočem tega. Zdaj sem pripravljena, da prvič v življenju izkusim svojo ranljivost. Čutim, da jo moram, sicer se nikoli ne bom premaknila naprej.«

Potem so jo energije peljale na notranje potovanje, za katerega se je ODLOČILA in mi simbolno pokazale, kaj jo čaka …

Sedela je na robu prepada in ob njej sta se znašli dve njeni prijateljici, ki sta že imeli izkušnjo z odpiranjem svoji ranljivosti. Pogledala ju je, ju prijela za roko in rekla: »Vidve sta preživeli, jaz bom tudi!« Potem so vse tri, držeč se za roko, skočile v brezno.

Najprej so padale, potem pa so začele leteti. U. je rekla, da bi rada pogledala za nazaj vse svoje ključne odločitve, ki jih je sprejela z močjo, namesto, da bi se odprla ranljivosti. Želela je videti, kakšno bi bilo njeno življenje, če bi se odločila drugače. Ko je pregledala nekaj situacij, je ugotovila, da je bilo vse prav, tako kot je bilo. Da ni moglo biti drugače, ker ona ni zmogla drugače in da nima smisla gledati, kaj bi bilo, če bi bilo … ker pač ni moglo biti …

Takrat se je odločila, da je zdaj res čas za srečanje z ranljivostjo. Prijateljici sta jo še pospremili do posebnega otoka, tam pa so se poslovile. Na to intimno srečanje je U. morala iti SAMA.

Vstopila je v zgradbo in v prvem prostoru jo je pričakala malce obilnejša topla ženska, ki je bila tam samo prisotna. Nič ni hotela od nje, v nič je ni silila, samo bila je tam z njo. V tem prostoru se je U. začela boriti sama s sabo na vse možne načine in borila se je tako dolgo, dokler se ni popolnoma utrudila. To je bil prostor, kjer je morala OPUSTITI nezdrave manevre svojega uma, ki se je močno upiral temu, da bi šla naprej. Ko je dokončno zmahana obležala na tleh, so se ji odprla naslednja vrata.

Znašala se je v prostoru, ki je bilo neke vrste zdravilišče. Tam je bilo več žensk, ki so jo oskrbele, jo z nežnostjo, sočutjem in ljubeznijo okopale, jo zmasirale, jo natrle z zelišči, dokler ni prišla k sebi. Takrat se je zavedla, da je drugačna. Da se je nekaj v njej spremenilo. Bila je mehkejša in hkrati je začela čutiti drugačno moč, kot jo je bila vajena prej. Stara moč je bila moč, ki je izvirala iz bolečine in jo je silila v borbo ali obrambo, nova moč je bila moč, ki je prihajala iz nje same in iz prostora ljubezni, ki ga je zdaj prvič občutila tako globoko. Izkušala je popolnoma drugačno kvaliteto notranje moči! To je bil prostor SPOZNANJA.

Ko je to dojela, so se odprla tretja vrata, čutila je, da jo zdaj čaka neke vrste iniciacija. Prišla je v dolgo dvorano, kjer so ob straneh stali svečeniki in ji kimali v pozdrav. Ona je hodila mimo njih in v njej sta se ves čas menjavala občutek »stare« moči in občutek »nove« moči. Se pa ni pustila motiti, ni se ukvarjala z vprašanjem, kaj naj naredi s tem, samo hodila je naprej. To je bil prostor KALIBRACIJE na novo, prostor, kjer se je njena »nova« notranja moč dokončno utelesila v njej.

Ko se je to zgodilo, so se odprla zadnja vrata in znašla se je zunaj, na prostem, v jezeru pod krasnim sijočim zvezdnim nebom. Nikogar ni bilo okoli, bila je popolnoma sama. Najprej jo je malce stisnilo, kot jo je stisnilo večkrat v življenju, ko se je počutila osamljeno, potem pa se je sprejela situacijo in bila z njo pomirjena. To je bil prostor njene notranje PREDAJE.

Takrat jo je jezero naplavilo na breg, kjer sta jo pričakali njeni prijateljici in ji rekli: »Dobrodošla NAZAJ!« Objele so se in vedele, da je zdaj čas za PRAZNOVANJE.

To, kar se je zgodilo v tej terapiji, je bila energijska priprava U. na njeno notranje potovanje skozi ranljivost. Na energijski ravni se je to potovanje že zgodilo, zdaj ga bo izkusila tudi na fizični ravni. In ker ji je bilo na simbolni ravni pokazano tudi, kaj jo na tem potovanju čaka in kakšno podporo ima pri tem, bo notranjemu procesu lažje zaupala in ga doživela bolj zavestno.

Opis njenega osebnega notranjega potovanje lahko razumemo tudi kot simbolni prikaz tipičnih faz, skozi katere gremo, ko smo v procesu kakršnekoli notranje preobrazbe.