Naj se stena zruši!

Včeraj je k meni prišla K.. Povedala mi je, da se ji že deset let dogaja, da jo življenje pripelje zelo blizu velikim in pomembnim stvarem ali ljudem, potem pa se tik pred zdajci, kot v zadnjem koraku vedno zaleti v nevidno steno in ne more naprej. Stena je prozorna, tako da vidi celoten potencial priložnosti, ampak ker ne more čez steno, ga ne more izkoristiti. In to se ji dogaja tako pri poslu kot pri partnerstvu.

»Res si želim, da ta stena pade,« je rekla.

Ko je to izrazila, sva obe dobili kurjo polt, njo pa je začelo zebsti in tresti v telesu, kar je običajno znak, da bodo šle energije globoko in da je pripravljena. Začeli sva delati in energija me je takoj vrgla v njeno preteklo življenje. Nevidno steno je v sebi nosila zaradi travme, ki jo je doživela takrat.

Bila je mlada slikarka, živela je nekje okrog leta 1880. Videla sem jo, kako je bila na enem banketu vplivnežev in je tam slikala v živo. Bila je sproščena, zabavna, nagajiva, odprta, pa tudi naivna. Njen slog slikanja je bil poseben, čisto drugačen od vseh, zato je marsikomu padla v oči. Tudi enemu starejšemu bogatemu gospodu, ki jo je dlje časa opazoval, potem pa jo je povabil, da bi slikala zanj. Ponudbo je sprejela, ni pa vedela, da se je s tem ujela v smrtno past.

Gospod je bil eden od pomembnih predstavnikov ene od prostozidarskih lož in preden se je K. zavedla, se je znašla na njihovih seksualnih ritualih in drugih obredih, ki jih je morala slikati, zraven pa se ji je obračal želodec. Bila je zgrožena, ampak bila je ujeta. Nikamor ni mogla pobegniti, ker so ji zagrozili, da če samo pisne, bo tudi ona končala na žrtvenem oltarju.

Bila je prestrašena, nemočna, sama, v pasti. Dokler se ni med rednimi obiskovalci pojavil tudi en moški njenih let, ki jo je videl, čutil in vedel, da tam ni prostovoljno. Tudi on ni bil. Sam se je v to ložo vključil, ker je mislil, da je to druščina, ki lahko vpliva, da se stvari v svetu spremenijo na bolje. Ko je uvidel, za kaj se v resnici gre, je bilo že prepozno. Vedel je namreč, da se vsak izstop plača s smrtjo.

Ta moški je potreboval dolgo časa, da je dobil K.-jino zaupanje, potem pa sta se hitro zaljubila in skovala načrt, kako bosta pobegnila, zapustila državo, spremenila identiteto in nekje drugje začela znova. Načrt ni uspel, ker so ju ujeli, zaprli v nek poseben prostor v hiši, ki je bil imitacija grobnice. Zaklenili so ju notri in ju pustili, da sta umrla. V tej grobnici sta se prvič in zadnjič ljubila in umrla v objemu z zaobljubo, da se srečata naslednjič.

Danes je K. fotografinja, ki obožuje svoje delo in zanimivo, tudi v tem življenju jo je pot čisto naključno pripeljala do zelo znanih ljudi v svetu, vendar nobene priložnosti nikoli ni izkoristila za svoj posel. Še več, za svoje delo precej težko postavi ceno. Po uvidu je seveda postalo jasno, zakaj. Stena, ki jo je čutila v sebi, je bila v resnici blokada, ki so jo ustvarili še vedno v telesu nakopičena prestrašenost, gnus in občutek nemoči. En del nje se je še vedno bal, da se izkušnja ponovi, če bo preveč zaupala tistim, ki imajo denar. In v resnici bi se lahko ujela v podobno past blišča in bede, usoda jo je tudi tokrat pripeljala dovolj blizu tega. Tudi tedanjega »sivolasega gospoda« je srečala v tem življenju, na čisto drugem koncu sveta. In on je tudi v tem življenju vpliven in bogat.

Ko je energija med transmisijo prečistila travme iz takratne izkušnje, ko je potegnila ven vse, kar je ustvarilo njeno blokado, je v sebi začutila moč, kot da bi dobila nazaj pomemben del sebe. Postavila se je pokonci, v svoj center in zavpila: »Jeb*** se! Nikoli več ne bom vaša. Nikoli!!!«

Takrat je stena, v katero se je zaletavala toliko let, padla. Sesula se je na prafaktorje, njej pa se je znotraj odprlo celo vesolje. Zdaj bo šla lahko naprej, zdaj bo lahko v polnosti izkusila priložnosti, ki ji bodo dane. Čaka jo veliko delo.

Ko se je to zgodilo, energija še ni zaključila z delom. Na koncu je k njej, v njeno energijsko polje pripeljala moškega, s katerim sta takrat skupaj umrla in ju povezala v srcih. Rečeno je bilo, da se bosta kmalu srečala, da se bosta takoj prepoznala in da jima je namenjeno, da v tem življenju izživita, kar v takratnem nista mogla.