Danes sem imela individualno terapijo, v kateri je klientka A. želela, da delava na njeni blokadi glede sprejemanja denarja. Njena težava je namreč, da za svoje storitve težko računa, če že računa, računa manj, ali denar celo vrača, ker se ji zdi, da imajo drugi morda še manj in da jih ne sme prikrajšati … Njena težava je torej, da ne zna sprejeti denarja.
Mimogrede, če ne zmoremo sprejeti denarja, ne zmoremo sprejeti niti ničesar drugega, kar bi nam življenje lahko prineslo. Ker tudi denar je samo energija, tako kot ljubezen, mir, veselje …
Ko mi je A. govorila o tem, sem začutila njeno bolečino. In kadar med pogovorom začutim bolečino, vem, da bo šla energija med transmisijo direktno tja, da je prav ta bolečina tisto, kar se želi v tem trenutku ozdraviti, osvoboditi, prečistiti. (op. Zato vas vedno na začetku terapije rada poslušam.)
Ko sva začeli delati, sem v energijskem polju videla, kako močno je ujeta v notranjo kletko svojega prepričanja, da si ne zasluži. Zato je težko računala za svoje storitve, še posebej tiste, ki jih je delala izven službe. Šli sva globlje, kajti takšna in podobna nezdrava omejujoča prepričanja vedno razvijemo kot odziv na neko bolečino. Pokazalo se je, da je njena bolečina, da si v resnici želi privoščiti več, kot si lahko. Da si želi tudi stvari, ki so zanjo v tem trenutku na nivoju luksuza in so ji nedosegljive. In da si tega noče priznati, ker je hkrati prepričana, da je to nekaj slabega.
Skratka želi si več, kot si zdaj privošči, hkrati pa ima prepričanje, da si tega, kar si želi, ne zasluži. V realnosti to potem zgleda tako, da ne računa za svoje storitve, torej ne sprejme podpore življenja, da bi si lahko privoščila tisto, kar si želi.
Ko se je to osvobodilo, se je prikazala njena druga bolečina.
V energijskem polju mi je rekla: »Rada bi nekaj dala svetu, pa ne vem, kaj. Vsi nekaj znajo, imajo, kar lahko dajo, samo jaz ne.« (op. Kasneje mi je povedala, da je to identičen stavek, ki si ga znotraj sebe ves čas ponavlja.)
»Kaj pa bi rada dala?« sem jo vprašala.
»Veselje,« mi je odgovorila.
»Pa ga daj!« sem jo spodbudila.
»Ne morem, ker ga nimam dovolj,« je odgovorila.
Pa sva spet šli globlje in je ven priplavalo še eno prepričanje. Namreč, da moraš trdo delati, da si zaslužiš dobiti … karkoli že. In ne moreš biti plačan za stvari, ki jih rad počneš, ne moreš računati za delo, v katerem celo uživaš!
Še eno prepričanje, ki je daleč od resnice. Življenje namreč hoče, da uživamo v tem, kar smo in kar počnemo. Če v nečem uživamo, si kvečjemu zaslužimo še bolj, ne manj. V resnici se to tudi zgodi, ker se v tem primeru odpremo življenju, smo v (pre)toku in stvari začnejo teči lahkotno. In vse se naravno postavi v ravnovesje. Tudi dajanje in sprejemanje morata biti v ravnovesju. Če je enega preveč ali premalo, pomeni, da je pretok drugega z nečem blokiran.
Ko sem že mislila, da bova končali, me je v energiji prosila, če odpreva še ena notranja vrata, ki jih sicer ni pokazala še nikomur. Ko sva jih odprli, se je za njimi pokazala zavist. Ta se je začela spravljati v njeno telo že v otroštvu. Niso namreč imeli veliko denarja, ker so živeli od ene plače, ona pa si je že takrat velikokrat želela kaj, česar ni mogla dobiti. In ko je videla, da drugi imajo to, kar si je želela tudi sama, se ji je zbudila zavist. Jo je pa potlačila, ker se to pač ne spodobi čutiti in se prepričala, da to, kar si želi, ni tako zelo pomembno. Že takrat se je naučila, da njene potrebe niso pomembne, zavist pa je v njej ostala kot senca, ki jo je zdaj, skupaj z ostalimi nezdravimi prepričanji omejevala pri sprejemanju. Zaradi zavisti, ki jo še vedno kdaj začuti, se je namreč še dodatno nezavedno samo-kaznovala! Zavist je grda, tako se ne sme čutiti, če tako čuti, potem pa si res ne zasluži, da sploh kaj dobi.
Naj se javi tisti, ki tega ni še nikoli občutil!
Zavist je naša senca, ena od mnogih, ki jih imamo. Ampak pomembno se je zavedeti, da teh senc ne ustvarimo zato, ker smo slabi. Ustvarimo jih zato, ker nekoč nekje niso bile zadovoljene naše notranje potrebe in nas je bolelo. In dokler se z njimi ne soočimo, dokler ne ozdravimo bolečine, imajo sence nad nami moč, držijo nas v notranji kletki, lahko tudi celo življenje. Ko se z njimi soočimo, se zgodi osvoboditev. Ko sence izgubijo moč, začnemo delovati drugače. Ko delujemo drugače, dobimo drugačne izkušnje, kot smo jih imeli vedno doslej. Ko dobimo drugačne izkušnje, se izkaže, da naša »stara« prepričanja, ki so nas doslej omejevala, ne držijo več. In ko se več ne omejujemo … se nam odpre novo življenje.
A. mi je po terapiji potrdila vse, kar sem ji povedala, rekla, da je vse to med terapijo čutila tudi sama in rekla, da je na koncu videla, kako so jo obsuli zlatniki. Zaupam, da jih bo zdaj znala sprejeti.