Padec ene predstave o sebi

Ta vikend sem bila v sklopu enega izobraževanja na izkustveni delavnici. Med drugim smo delali vajo postavljanja meje, ob kateri sem dobila nazoren prikaz, da ne znam zdravo postaviti meje, da so moje meje prepustne.

To je bil zame WTF moment! Kajti bila sem prepričana ravno obratno. Da znam meje postaviti precej dobro. Včasih še preveč.

Ampak hudič je v detajlih. In v stopnji subtilnosti, ki znotraj nas lahko pokaže drugačno sliko, kot jo vidimo ali doživljamo navzven.

Ko mi je zelo senzitivna oseba na drugi strani povedala, kaj je čutila med vajo, mi je odprla popolnoma nov uvid v sebe. In ko sem kasneje s tem uvidom pogledala na svoje življenje, sem res lahko povezala pike v drugačno sliko in dojela, kje sem vedno znova padla na istem izpitu, pa se tega sploh nisem zavedala. Bilo mi je tudi jasno, zakaj.

Padla je še ena (napačna) predstava, ki sem jo imela o sebi.

To se vedno začne pospešeno dogajati, ko luščimo plasti, ki prekrivajo naše bistvo. Ko opuščamo naše programe, ki smo jih ponotranjili, ko odlagamo naše maske in ozaveščamo ter integriramo izgubljene dele nas iz našega nezavednega. Če res hočemo utelesiti svojo avtentičnost, moramo spustiti vse svoje predstave o tem, kar mislimo, da smo, kar mislimo, da bi morali biti ali kar si želimo biti. Moramo si dovoliti “samo” biti. Brez priveska biti nekdo ali nekaj. Kdorkoli in karkoli že.

Sama sem bila hvaležna osebi, ki me v resnici sploh ni poznala, da je v vaji reagirala tako, kot je čutila, čeprav je bilo to drugače, kot je bilo pričakovano. Ker mi je tako osvetlila mojo slepo pego. Takšni momenti so zame vedno dragoceni. Čeprav ne nujno najlažji. :)) Ampak tako vsaj vem, kaj lahko spremenim, da bodo moje bodoče izkušnje drugačne.

Da res lahko uvidimo sebe v vseh svojih različicah, potrebujemo interakcije z drugimi ljudmi. Z različnimi ljudmi in na različne načine. To ne pomeni, da slepo vzamemo vse, kar nam drugi rečejo, kažejo ali nam naložijo, ker se v interakcijah seveda dogaja tudi veliko projekcij na obeh straneh. Je pa vredno biti dovolj odprt, da v vsaki situaciji, ko se zgodi trk med tem, kako se zaznavamo sami in kako nas zaznavajo drugi, preverimo vsaj reakcijo našega telesa. Telo nam namreč vedno pokaže, kaj se dogaja in kaj je ali ni naše. Se ga pa seveda moramo naučiti brati, ker nas telo včasih nagovarja zelo subtilno in ga um zlahka povozi, če nismo dovolj pozorni.

Največ o sebi zagotovo odkrijemo v odnosih z najbližjimi. Ampak včasih zaradi čustvene prepletenosti določenih stvari o sebi od njih ne moremo ali nočemo sprejeti. Zato kdaj pa kdaj to »nalogo« najbolje opravi nekdo, ki nas ne pozna dovolj, da bi bil obremenjen z že znano sliko o nas, hkrati pa z nami nima nobenih bodočih planov.

Imate tudi sami kakšno takšno izkušnjo?