Ste kdaj razmišljali, zakaj živite točno takšno življenje kot ga? Zakaj ste izbrali ravno ta poklic? Zakaj rajši tečete kot igrate košarko? Ali obratno. Zakaj so vaši odnosi, kakršni so? Zakaj je vaša najljubša barva rdeča? Ali zelena, ali katerakoli že. Zakaj ne marate pice, ali pa je pica vaša najljubša jed?
Sama bi še nedavno na takšna vprašanja odgovorila približno takole: “Kaj jaz vem, takšna sem, življenje pa se je pač odvijalo, kot se je. In tako kot najbrž pri vseh, so mi nekatere stvari všeč, nekatere pa niso takšne, kot bi si želela. Sem pa zadovoljna, ker sem ne glede na vse, vedno poslušala sebe in sledila svojemu srcu.”
Danes ta ista vprašanja dojemam drugače.
Danes jim dodajam še eno, ki zaobjema vsa ostala. In sicer, ali sploh vem, kdo sem?
Tokrat to vprašanje ne raziskujem z duhovnega vidika, ker svojo pravo esenco poznam že nekaj let. Zdaj raziskujem, kako se ta esenca manifestira oziroma ne manifestira skozi mene zaradi moje osebnosti.
Moji zadnji meseci so bili namenjeni zdravljenju vzrokov enih zdravstvenih težav. In tako kot to velja v 90 odstotkih vseh bolezni, so tudi moje težave v resnici odziv na vse, kar je telo stisnilo in potlačilo že v ranem otroštvu. Odziv na travme, ki jih kot senzibilen otrok nisem mogla predelati. Zato sem razvila določene strategije preživetja in jih ponotranjila. Jih začela živeti. Jih vzela za svoje. Se z njimi poistovetila. Tako kot to v procesu socializacije naredimo vsi.
Te strategije seveda ne nastanejo kot posledica racionalnih odločitev, kot jih radi sprejemamo v odrasli dobi (čeprav, ko boste prišli do konca pisanja, boste videli, da lahko podvomimo tudi v tovrstno “racionalnost”). Te “odločitve” se zgodijo kot posledica premočnega čustvenega stresa v ranem otroštvu, ki ni bil pravilno zreguliran, sami pa za to še nismo imeli dovolj razvitih možganov in živčnega sistema. Če vemo, da je za marsikoga močna travma že rojstvo in se torej že novorojenček lahko počuti sam, prestrašen, nebogljen … v nevarnosti torej, vidimo, da otrok že svoj prihod na svet lahko začne v stiski in notranjem krču. Kar ni najboljša popotnica.
Potem to bitje v prvih mesecih življenja sebe sploh ne zaznava kot ločeno entiteto, ampak kot podaljšek staršev in kot spužva vase vpija tudi vse, kar se dogaja v njih in v okolici. Torej vse, kar otrok zaznava, najsibo dobro ali slabo, občuti v smislu: »To sem jaz«. In vse to se vtisne globoko v njegov telesni spomin. Otrok se sebe začne zavedati šele nekje okoli leta in pol in šele takrat lahko začne raziskovati in razvijati svoj pravi jaz. Zdaj pa, če otrok do tega mejnika občuti preveč notranjih stisk zaradi travmatičnih izkušenj ali zaradi težkih čustvenih stanj staršev, je njegova esenca že prekrita z določenimi programi, ki z njegovim pravim jazom nimajo veliko skupnega. Kaj potem v tem primeru začne otrok razvijati? Res sebe ali privzete programe?
Sama sem letošnje poletje prišla v stik z občutki, ki sem jih doživljala kot otrok še v predverbalni dobi. Ob tem sem uvidela, kakšne programe sem nezavedno prevzela nase in kako sem sebe zaradi premočne bolečine na pol ugasnila že pri dveh letih. Veliko bolečine sem potisnila v nezavedno, s tem pa tudi velik del sebe in velik del svoje življenjske energije. Ob teh spoznanjih sem se začela spraševati podobna vprašanja, kot sem jih izpostavila na začetku tega pisanja. Začela sem se spraševati, kdo sploh sem izven teh programov, še posebej izven tistih, za katere sem bila še včeraj prepričana, da so v skladu z mano.
Kakšna bi bila, če kot otrok ne bi občutila toliko notranjih stisk ali če bi bile te drugače predelane? Kakšen bi bil moj življenjski stil? A bi delala, kar delam danes, ali bi počela nekaj čisto kaj drugega? Bi privlačila iste ali drugačne ljudi? Imela iste ali drugačne odnose? Bi morda imela otroke, kar je bila moja največja želja? Ali morda ta želja sploh nikoli ni bila moja in je bila samo del privzetega programa? Bi me zanimale popolnoma drugače stvari, kot me zanimajo danes ali bi me vseeno privlačilo podobno?
Ko sem v luči novega izkustva pomislila na moje ponosno prepričanje, da v življenju vedno sledim sebi, se je pojavilo naslednje smiselno vprašanje. Komu sem v resnici sledila? Kateremu delu sebe? Tistemu, ki je moja prava esenca, ali lažnemu delu mene, ki je (bil) samo del mojega nezavednega programa?
Razodetje tega spoznanja je bilo najprej kar šokantno, ker sem začela doživljati notranji razpad in nisem vedela, kaj bo sploh ostalo od mene. Potem pa sem začutila, da v procesu zavestnega zdravljenja travm, v resnici razpadajo moji privzeti programi. Da je to pot razbijanja lažne osebnosti, ki me je držala stran od moje avtentičnosti. In da zdaj delam neke vrste »reverse engineering« procesa, ki se ni prav odvil v otroštvu ter prižigam nazaj, kar sem takrat v sebi nezavedno ugasnila. Zdaj sem radovedna, koliko mene, kot se poznam danes, bo z mano ostalo tudi jutri, koliko sebe pa bom začela spoznavati povsem na novo.
P.s. Resničnega sebe raziskujete tudi na izkustvenem vikend umiku “Poišči sebe v sebi”, včasih tudi tako, da najprej prepoznavate in odlagate lažne dele sebe. Dobrodošli! Osilnica, 24. – 26. novembra!