Kakšno podporo potrebujem?

Najbrž ste se že vsi znašli v situaciji, ko se je človek, ki vam je blizu, zrušil, se vam odprl v svoji ranljivosti, z vsemi močnimi čustvi, ki so ga ob tem preplavili. Kaj se v takšnih situacijah zbudi v vas? Kako se naravno odzovete?

Večina ljudi v takih situacijah avtomatsko začne razmišljati o tem, kakšno rešitev lahko ponudi. Kakšen nasvet lahko da. Kaj lahko naredi, da se bo človek počutil boljše. S tem seveda ni nič narobe, ampak običajno nasveti in rešitve v takšnih situacijah niso prva stvar, ki jo človek v čustveni stiski potrebuje.

Preden berete naprej, se postavite v njegove čevlje, v situacijo, ko ste bili sami najbolj zlomljeni, najbolj čustveno ranjeni, najbolj izgubljeni … Kaj ste takrat najbolj potrebovali?

Če ste brutalno iskreni do sebe, niste iskali nasveta, kajne?
Morda ste si želeli, da vas nekaj ali nekdo reši, da vam da nekaj, kakorkoli že, samo, da vam bo boljše, ampak to ni bilo tisto, kar ste v resnici potrebovali, kajne?

V takih situacijah večinoma potrebujemo predvsem nekoga, ki s svojo prisotnostjo lahko zdrži vsa naša močna čustva, ki nas preplavijo in jih v tistem trenutku ne zmoremo sami regulirati. Potrebujemo nekoga, ki se ne ustraši naše globoke žalosti, divje jeze, neracionalne prestrašenosti, močnega sramu … Nekoga, ob katerem vsa ta čustva lahko izrazimo in smo vseeno sprejeti, prav takšni kot smo v tistem trenutku. V takšnih stanjih globoke ranljivosti namreč običajno doživljamo nekaj, kar smo občutili kot otroci, pa tega nismo smeli, znali ali si upali izraziti. Smo pa zato vse to potlačili in prekrili ali kompenzirali z drugimi, bolj sprejemljivimi čustvi ali načini izražanja. Če imamo v takih trenutkih ob sebi nekoga, ob katerem vse to lahko sprostimo, je to najboljša podpora, ki jo lahko dobimo. Ker tako dobimo podobno izkušnjo, kot jo dobi otrok, ko mama sočutno in z ljubeznijo regulira njegova čustva, kadar ga ta preveč prevzamejo in mu pomaga, da se spet postavi v svoj center. Šele potem je čas za pogovore, nasvete, uvide, rešitve, če so te sploh še potrebne.

Ni pa vedno lahko biti takšna podpora, priznajmo si. Zakaj? Ker vsa močna čustva, ki jih nekdo doživlja, lahko pritisnejo tudi na naše boleče točke in sprožijo naša nepredelana čustva, ki so še potisnjena v tiste predale, ki jih ne maramo (več) odpirati. Zato nam včasih biti ob nekom v njegovi ranljivosti, ni prijetno. In zato se je lažje usmeriti na iskanje rešitve ali na uporabo humorja, da bi človeka razvedrili, kot da bi se tudi sami soočili s svojimi preveč intenzivnimi čustvi, ki bi lahko priplavala na površje.

Ni enostavno, vem. Ne na eni, ne na drugi strani. Obe terjata pogum. Veliko poguma! Pogum za to, da se upamo pokazati v svoji ranljivosti in da si dovolimo sprejeti podpro, ki jo potrebujemo. In pogum, da lahko z odprtim srcem zdržimo v ranljivosti nekoga drugega, čeprav s tem morda odpiramo tudi vrata svojim notranjim demonom in s tem svoji ranljivosti. Hkrati pa so izkušnje na obeh straneh tudi izjemne priložnosti za osvobajanje sebe, ki jih je vredno izkoristiti, kadar nam jih življenje prinese.

P. s. Enaka logika velja tudi v podpiranju sebe. Ko na plano priplavajo deli nas, ki nam niso všeč, nas bolijo ali se jih bojimo. Tudi oni potrebujejo samo, da jih prepoznamo, sprejmemo in jih na zdrav način integriramo. Mi pa velikokrat naredimo ravno kontra, iščemo rešitve, da se jih znebimo, se z njimi borimo, jih ignoriramo … Kar morda pomaga samo na kratek rok, če to delamo predolgo, pa zato običajno plačamo visoko ceno v obliki takšnih ali drugačnih težav. Tudi s sabo bodimo tako sočutni in ljubeči, kot bi bili z malimi otroki. Kar ti naši ranjeni deli pravzaprav tudi so.