Notranja rekalibracija

Zadnje dni sem videla, čutila, izkusila veliko različnih pogledov, nasprotij, polarnosti skozi različne situacije. Opazila sem jo znotraj sebe, ko me je dva dni metalo iz ene skrajnosti v drugo. In bi en del mene najrajši prijel meč in nekaj ostro presekal, drugi del pa bi se usedel v kot in se malo smilil sam sebi. In opazila sem jo v komunikaciji z drugimi ljudmi, ne samo na splošno, ampak tudi med tistimi, ki jih imam rada. Vidim namreč, da živimo v različnih realnostih in čedalje bolj jasno mi je, da se bodo te še bolj razdvajale. Kar me je tokrat malce bolj razžalostilo kot kdaj prej.

Kadar se sama znajdem na gugalnici med dvema skrajnostma, kakršnimakoli že, vem, da je čas za notranjo rekalibracijo. Da moram, preden kakorkoli odreagiram, najprej ponovno najti notranje ravnovesje. In to ravnovesje običajno ni na isti točki, kot je bilo prejšnje. Kar je logično. Kadar nas meče v skrajnosti, nam namreč življenje kaže, da smo se nekje zataknili. Običajno se zataknemo v umu, v starih programih, ki smo jih skozi življenje ponotranjili, čeprav morda niso niti malo v skladu z našo resnično bitjo. Nekatere od njih lahko prepoznamo zelo hitro, nekateri zahtevajo malo več naše zavestne prisotnosti, ker tečejo v ozadju, na zelo subtilnih nivojih. Guganje med skrajnostmi, izkušanje polarnosti torej ima svoj namen, ker nam lahko pomaga prepoznati, v kaj smo še ujeti, čemu se upiramo, česa v sebi ne moremo sprejeti, kaj nezdravega, ranjenega v nas, nas še poriva v ene in iste (nes)miselne zgodbe.

Naslednja faza je odločitev, da to presežemo, ne da stare zgodbe spet ponovimo. Namen je, da zrušimo naše okorele miselne konstrukte, kaj je ali kaj ni možno. Da opustimo stare obrambne mehanizme, ki so največkrat plod strahu. Da spustimo svoja omejena pričakovanja, kako bi stvari morale biti. In da hkrati poskrbimo za svoje resnične potrebe, da ohranjamo svojo integriteto, da si dovolimo biti, to, kar smo.

Da to lahko storimo, moramo najprej znotraj sebe premakniti zorni kot, s katerega trenutno vidimo svojo realnost. Pravzaprav moramo na drugačno točko gledišča prestaviti sebe v celoti. Sama se v takšnih trenutkih vedno vrnem v svoje srce, ne glede na to, koliko časa potrebujem za to, ker se tako vrnem v svojo izvorno energijo, ki je vseobsegajoča in vseobjemajoča. Ko sem dovolj dolgo v njej, se proces razpadanja vsega nezdravega začne dogajati sam od sebe, ker je vibracija srca precej močnejša kot je vibracija uma, ne glede na to, kako se slednji rad upira. Prav tako samodejno začnem isto situacijo znotraj sebe doživljati drugače, ker skozi srce lahko »razumem« sliko precej širše, kot mi to dopušča um. Tako se gugalnica slej kot prej spet ustavi v notranjem prostoru Ljubezni, jaz pa spet postanem pretočna, odprta in v nevtralni drži do vsega, kar se dogaja okoli mene.

Postavljanje ravnovesja je seveda dinamičen proces, ne enkratno dejanje. Kadar smo zavestno prisotni in pretočni, ga ohranjamo čisto spontano, sproti. Kadar nas stvari mečejo iz tira, pa se je zanj vredno potruditi, ker nam vsaka nova notranja rekalibracija vrne tudi vsaj delček naše notranje svobode.

***********
Osvobajamo in rekalibriramo se tudi na izkustvenih vikend umikih »Poišči sebe v sebi«. Naslednji bo od 21. – 23. maja.
Cena za prijavo do 30. 4. je ugodnejša.