Ni življenja brez izzivov

Včasih opazujem, kako ljudje duhovno rast povezujejo z idejo, da ko bodo popravili še »to in ono«, kar jih zdaj matra in dovolj dvignili svoje vibracije, ne bodo imeli več nobenih izzivov. Da bo takrat vse teklo tako, kot si želijo. Sicer dopuščam možnost, da je to možno, ampak po mojih izkušnjah vsak preskok na višje nivoje bivanja, prinese dragocena darila, ki jih običajno čutimo kot svojo notranjo spremembo, da postanemo drugačni, v dobrem smislu. Hkrati pa se na vsakem novem nivoju pojavijo tudi novi izzivi. Takšni, ki jih na prejšnji stopnji ne bi bili sposobni uvideti ali preseči. Ti od nas običajno zahtevajo, da se spustimo še globlje, kajti globlje kot gremo, več sebe prinesemo na plano, več sebe lahko začutimo, izžarevamo in živimo. To pa je namen naše duhovne evolucije, da se čim bolj realiziramo. Da smo čim bolj to, kar v svoji pravi biti smo.

Razlika ob prestopanju na višje nivoje je, da tovrstne izzive začnemo sprejemati in dojemati drugače. Da jih ne jemljemo kot nekaj, kar nam je (spet) naloženo kot kazen, breme, nekaj, kar nam kaže, kje še nismo dovolj dobri in kar moramo še urediti, da nam bo potem dovoljeno živeti… karkoli in kakorkoli že. Ampak da jih jemljemo kot izkušnjo, ki nam je dana, da še kaj uvidimo, spremenimo, presežemo pri sebi in ob tem vseeno polno živimo. Da jih ne jemljemo več s težo in zakrčenostjo, ampak na njih gledamo, kot nekaj, kar nam pomaga še malo bolj osvoboditi sebe iz svojih notranjih kletk. Da jih vzamemo kot del našega dušnega potovanja, enako odprto kot vzamemo vsa naša čudovita doživetja.

Ko enkrat zaupamo, da je vse, kar se nam dogaja, podpora našemu notranjemu razcvetu, skozi življenje hodimo veliko bolj sproščeno. In ko enkrat sprejmemo, da vse, kar se nam dogaja – tisto, kar nam je všeč in tisto, kar nam ni -, na nekem nivoju dopuščamo mi sami, si povrnemo tudi moč, da tistih iger, ki nam niso všeč, ne igramo več. Premalo se še zavedamo, kakšno moč imamo v resnici v sebi!

Ko se odpremo življenju takšnemu kot je, ne da čakamo, da bo takšno, ko bi si želeli, da bi bilo, v nas vstopi hvaležnost. Hvaležnost pa samo še bolj odpre oči in srce za vse čarobnosti in vso podporo. Oboje nam je dano, tako ali drugače, če le znamo videti in sprejeti.

Ko se spremeni naša perspektiva, ko se spremeni naša nastrojenost do sebe in sveta, se spremeni vse, čeprav na prvi pogled morda vse ostaja enako.