Malo drugačna velikonočna poslanica

Letošnji velikonočni prazniki me že cel teden nagovarjajo drugače, kot so me kadarkoli doslej. Kot da mi Kristus in Marija Magdalena ljubeče prigovarjata, da naj na proces njunega vstajenja pogledam še malce drugače. In ne, nisem se zmotila, letos spoznavam, da je Kristusovo vstajenje tudi transcendenca zavesti svete moškosti in svete ženstvenosti v nekaj tretjega, presežnega, božjega.

Vsi poznamo Kristusovo zgodbo izdaje, obsodbe, križanja, smrti in vstajenja. Manj pogosto, če sploh, pomislimo, da je skozi iste notranje procese z njim šla tudi njegova dušna polovica, Marija Magdalena. Ne samo tako, da mu je fizično stala ob strani, podprla ga je predvsem tako, da je z njim ves čas ostala v polju Ljubezni, da se je skozi njiju lahko zgodila višja, božja volja. Ne glede na njeno srčno bolečino, ki jo je čutila kot ženska, ki izgublja ljubljenega moškega.

Njuna usoda je bila zapisana davno pred njunim rojstvom in čeprav nista vedela, kaj točno, kdaj in kako se bo zgodilo, sta bila nanjo pripravljena. In ne, nista vnaprej dobila priročnika »7 korakov do vstajenja«! Na (pre)izkušnjo ju je pripravilo življenje sproti, z vsemi svojimi učenji, ki sta jih dobivala in jih predajala, z vsem, kar sta zavestno izkušala in živela.

Tako kot življenje pripravlja tudi nas, na Nas.

Njuna zgodba namreč ni zgodba dveh božjih odposlancev, ki sta enkrat prišla odrešit svet. Njuna zgodba nam kaže pot našega lastnega osvobajanja in nam daje moč ter zaupanje, da vztrajamo do konca. Čeprav konca v resnici ni … Onadva, oziroma njuna zavest, združena v zdravem zlitju ženskega in moškega načela, je prisotna v vsakemu od nas in nam pomaga, nas vodi in podpira skozi naša osebna vstajenja, skozi naše notranje velike noči. In več njih kot izkusimo, bolj zavestni v tem procesu postajamo, več svoje izvorne zavesti začutimo, spoznamo, utelesimo in predvsem živimo.

Zato je velika noč tudi priložnost, da se spustimo tudi v svoj notranji tempelj in preverimo, kaj znotraj nas še ni osvobojeno, kaj še čaka na vstajanje, na našo notranjo osvoboditev. Da se vprašamo …

Kje morda še izdajamo sami sebe, ker se ne pokažemo v tem, kar smo? Ker povozimo sebe, da bi se prilagodili pričakovanjem drugih? Ker si ne upamo izraziti svojega mnenja? Ker sprejmemo kompromise, ki v nas puščajo grenak priokus?

Katere križe še vlečemo za sabo in jih kar ne moremo in ne moremo spustiti? S čim sami sebe pribijamo na križ in ostajamo v trpljenju? Morda že leta. Krivda? Strah? Zamere? Potreba, da dokažem, da imam prav? Občutek, da sem žrtev?

Ko zmoremo biti dovolj globoko in zavestno prisotni v polju Ljubezni, slej ko prej uvidimo, da smo v resnici mi tisti, ki bičamo in križamo sami sebe, ter tako ohranjamo svoje trpljenje živo. Zavestno ali nezavedno. Da ostajamo na križu, ker dopuščamo, da nam gospodari naš notranji rabelj ali notranja žrtev. Da ostajamo na križu, dokler sami ne pustimo enemu in drugemu, rablju in žrtvi, da umreta.

Hkrati pa uvidimo tudi, da imamo znotraj sebe tudi nebeška vrata, za katerimi na nas čaka resnično Življenje. Ta vrata so nam v resnici ves čas odprta na stežaj, od naše zavesti pa je odvisno, kako blizu teh vrat smo oziroma, kako globoko smo jih morda že prestopili. Vsaka preobrazba našega notranjega križa, vsaka smrt kakšnega notranjega rablja ali žrtve, vsaka naša resnična predaja vodstvu našega višjega jaza, nas pripelje do novega notranjega vstajenja. Do utelešenja nove, višje vibracije. Ko je teh križev, rabljev in žrtev vse manj, ko smo vse bolj poravnani z našim notranjim vodstvom in je vsako notranje vstajenje čedalje globlja izkušnja predaje Ljubezni, pa se najbrž bližamo temu, čemur pravijo razsvetljenje. Kar si sama s svojim sedanjim (omejenim) razumevanjem predstavljam, da je nadaljevanje istega življenja, na popolnoma drugačni ravni zavedanja.

Tako kot sta svoje življenje, svoje poslanstvo in svojo Ljubezen po velikem vstajenju najprej živela tudi Kristus in Marija Magdalena. In jo pravzaprav živita še vedno, v tistem vibracijskem polju, kamor se počasi premikamo tudi mi sami. Če sem seveda prav prevedla, kar mi oba že cel teden predajata skozi umiranje enega mojega zelo starega notranjega rablja, ki je tisočletja držal mojo dušo ujeto v nižjem vibracijskem polju, kot sem jo sposobna izkusiti.

Ob današnjem vstajenju zato vsem želim, da se še bolj predamo vodstvu lastne višje inteligence in ji zaupamo, da nas z vsem, kar se nam dogaja, želi samo dokončno pripeljati nazaj v polje Ljubezni, ki je naša resnična izvorna vibracija. Predaja Ljubezni pa je pot Domov.