Kako globoko iti?

Na začetku moje duhovne poti, ki se je začela zaradi mojih notranjih frustracij, so mi ljudje večkrat govorili, da naj ne brskam preveč globoko po sebi, da moram samo počistiti glavo, pa bo vse v redu. Tak nasvet nekomu, ki so mu globine naravni življenjski prostor, je kot bi ribi svetovali, naj ne komplicira z vodo, če ima na voljo zrak. Sem poskušala, ampak ni bilo v redu, še bolj je bilo vse narobe. Meni ponavljanje pozitivnih manter in vizualizacije pač ni delovalo in ker vsem drugim očitno je, sem se začela počutiti najbolj nesposobno bitje na svetu.

Globine pa so me čakale, me vlekle k sebi in počasi sem se začela spuščati vanje. Na začetku ni bilo prav nič lepo, ampak umazano, kaotično, boleče. Brodila sem po blatu, močvirju, se borila s svojimi notranjimi pošastmi. Utapljala sem se v globoki in nerazumljeni žalosti, čutila prestrašenost, ki mi je velikokrat zakrčila telo in me zablokirala, ne da bi vedela, zakaj. Veliko noči sem prejokala, sama, ko se nikomur ni niti sanjalo, kaj se v resnici dogaja z mano. Bila sem v gromozanski črni luknji.

Kdorkoli je doživel kaj takega, ve, da te iz takšne luknje ne povleče nobena pozitivna misel. Če res hočeš priti ven, moraš iti še globlje, tako dolgo, dokler ne prideš skozi. Spoznati moraš svoje nezdrave stražarje uma, spustiti svoje obrambne mehanizme, se soočiti s svojimi sencami. Te ustvarimo ob doživljanju bolečine, travm, zato da takrat lažje preživimo. Ampak če nočemo, da te sence kasneje postanejo nevarni vozniki našega življenja, jih moramo prepoznati in jih postaviti na njihovo pravo mesto v naši psihi. Vendar, to je šele prva stopnja, stopnja ozaveščanja. V drugi stopnji se moramo spustiti še globlje v svojo votlino in se odpreti bolečini, pred katero so nas ti stražarji tako uspešno varovali. Dovoliti si moramo biti ranljivi, goli in bosi, nemočni. Dovoliti si moramo sprostiti vsa potlačena, zadržana, zavrta, neizražena čustva. Spustiti moramo vse navezanosti na stare, poznane programe in se predati neznanemu, ne vedoč, kam nas bo izvrglo. V prenesenem pomenu moramo biti pripravljeni umreti. Šele takrat se lahko zgodi alkimija resničnega zdravljenja. Šele takrat se telo začne sproščati in iz sebe spuščati vse, kar ga je čustveno in energijsko držalo v krču. Šele takrat se začnemo prerojevati v novo in bolj zdravo različico sebe.

In šele potem, nič prej, se nam odprejo prave globine. Svetle, čiste, domače. Globine našega pravega bistva, tega, kar smo onkraj telesa in uma, globine tega, kar smo v naši izvorni esenci. Iti globlje, ne pomeni samo, da se soočamo z bolečino, čemur se večina ljudi želi izogniti. Bolečina je samo del te poti in nemalokrat prav iz nje z zavestnim zdravljenjem izbrusimo svoj najdragocenejši diamant. Iti globlje pomeni predvsem, dotakniti se sebe in življenja na popolnoma drugačnem nivoju zavedanja. Takšnem, ki ga na površini nikoli ne moremo izkusiti. Tudi dviganje zavesti, ki ga zdaj doživljamo na Zemlji, v resnici ne pomeni dviganje naše energije v nebeške sfere, ampak pomeni spustiti se globlje v sebe in odkriti ter živeti nebeške sfere v sebi in skozi sebe.