Dozorevanje

Prejšnji teden sem na enem od pohodov do male vasice na jugu Krete neizmerno uživala v vonju in okusu pomaranč, ki tam rastejo kot pri nas slive. Eno sem si utrgala in ko se mi je cedila po bradi, sem pomislila, da želim to sočnost, ki sem jo okusila v tej zreli, zdravi, naravni pomaranči čutiti tudi v sebi. Da jo hočem živeti še globlje in še bolj polno! Potem pa je iznenada od nekje znotraj priletelo še eno vprašanje, in sicer, če sem tako brezpogojno kot pomaranča pripravljena sprejeti tudi vse naravne cikle in razmere, skozi katere se zori?

Auč! Tole bi lahko zadelo!

Tokrat me ni, ker sem bila v radosti in v občutku, da je vse prav, tako kot je. Sem se pa spomnila, kako velikokrat sem si že česa zaželela, potem pa sem se kregala z bogom, kadar sem namesto želenega sonca dobila nevihto, namesto dežja, sušo, namesto metuljev, uši. Zdaj se ne kregam več (vsaj ne tako močno in tako pogosto), ker vem, da so nevihta, suša in uši prav tako moji učitelji, kot sonce, dež in metulji. Da so njihove učne metode sicer popolnoma drugačne, da pa oboji samo ustvarjajo pogoje, zaradi katerih lahko zorim. Kot oseba in kot duša.

Seveda, nekatere sezone so plodne in gredo skozi lahkotno, druge zahtevajo več napora. Enako je z življenjskimi lekcijami in izpiti. Ampak življenje gre vedno naprej. In brezpogojno teži k izpolnjenosti, radosti in ljubezni. V tej ali naslednji sezoni. In bolj kot sodelujemo z njim, manj kot se upiramo naravnemu toku, več sočnosti izkušamo.