Pretresanje mrka

Mrki so obdobje, ko nas velikokrat kaj strese, lahko celo pretrese. Meni se včasih zdi, kot da nas v teh obdobjih vesolje vedno povabi na veliko kozmično sito, kjer se ločuje seme od plevela. Resnica od iluzij. Kjer iz avtentičnega Sebe stresamo naše lažne, potvorjene, potlačene, zatrte dele sebe. Kar je dobro, ker zaradi takšnih pretresanj postajamo boljše verzije nas samih. Včasih med tem notranje razpademo, da potem z novim razumevanjem, ki razpadu vedno sledi, lahko dojamemo širšo sliko. Včasih razpade tudi kaj zunaj nas, kar nam pač več ne služi.

Mrki hočejo iz nas potegniti in pospraviti vse, kar nam preprečuje, da smo srečni in izpolnjeni. Karkoli že pač to za kogarkoli od nas pomeni. Zato se v tem obdobju velikokrat pojavi kaos, več drame, razštelanost, nervoza, močnejša čustvena doživljanja vsega in temu primerno pogosto tudi intenzivnejše reakcije v vse smeri.

Ampak vsako (notranje) tresenje se enkrat konča in današnji lunin mrk je zaključil tokratno obdobje mrkov. Zdaj je čas, da plevel, ki je ostal na situ zavržemo, zdrava semena pa posejemo v rodovitno prst. Pri tem pa seveda čim bolj praznujemo ob spremljanju tega, kar bo začelo rasti, cveteti, zoreti. Tudi če ne vemo čisto natančno, ne kaj sejemo, ne kaj bo zraslo. Velikokrat življenje ve bolje kot mi sami! Mi pa lahko to rast, cvetenje in zorenje najbolj podpremo, če sebe in vse, kar dajemo v zemljo, zalivamo z zaupanjem, ljubeznijo in radostjo.

Življenje je lepo. In življenje nas hoče žive. Zato nas včasih strese, včasih razvaja. V ciklih, ki se vedno obračajo. Tako nas poriva vse globlje in nas hkrati dela subtilnejše in bolj zavestne.

P. s. Včasih se mi zdi, da smo tudi mi seme za stvarnika, ki nas namerno vsake toliko preseje, posadi na novo vibracijsko polje, potem pa neizmerno uživa ob tem, ko nas gleda rasti, cveteti, zoreti.