Kar te ne ubije, te okrepi!

Zadnje čase mi je velikokrat prišel na misel ta rek, ki si ga predajamo iz roda v rod. Skupaj s spoznanjem, kako zgrešen je. Namiguje namreč na to, da nas vsaka težka preizkušnja naredi močnejše. Pa nas res?

Težke preizkušnje velikokrat, še posebej, če jih doživimo v ranem otroštvu, povzročijo, da se nezavedno odrežemo od sebe, zapremo vrata pred čutenjem (bolečine) in postavimo nevidne zidove pred (ponovno) ranljivostjo. V tem primeru nas to, kar nas ne ubije, ne okrepi, ampak nas otrdi. Nas čustveno zapre. Pri tem nezavedno kot kompenzacijo velikokrat razvijemo neko drugo moč, na primer telesno, intelektualno, duhovno. Velikokrat prav ta moč drži roko nad loputo tistega, kar nas (še) boli. In močnejša kot je ta moč, bolj drži loputo zaprto. S tem pa bolečina ne izgine. Ona ima tudi svoje življenje in slej ko prej najde način, da izbruhne na plano. Njeni kriki na pomoč se velikokrat pokažejo skozi težave, ki jih imamo. Skozi nove ali ponavljajoče preizkušnje, ki jih dobimo. Bolečina je vsakič bolj glasna in zahteva, da se nehamo krepiti in se začnemo mehčati. Zahteva, da si dovolimo čutiti! Da ozavestimo, kaj čutimo in zakaj. Da zdržimo s tem, kar čutimo, ne da takoj iščemo izhode iz trenutnega neugodja. Z drugimi besedami povedano, zahteva, da ob vseh občutkih s sabo ravnamo tako sočutno, kot ravnamo z dojenčkom, ko ta izrazi svojo bolečino.

Zato parafraziram … Kar nas ne ubije, naj nas (z)mehča!
Naj nam dovoli izkusiti našo ranljivost, nemoč, razgaljenje, predajo … in naj nas odpre Ljubezni, ki je v resnici naša največja moč in ki jo najgloblje, najbolj prvinsko in najbolj pristno lahko občutimo prav skozi svojo ranljivost. Ne bojmo se svoje ranljivosti. Ta ne ubija, ravno nasprotno, v nas vrača Življenje in nas z drugimi povezuje v naši najgloblji intimnosti!