Kako se naučiti brezpogojne ljubezni?

»Rada bi se naučila brezpogojne ljubezni,« mi je pred kratkim rekla ena klientka.
»Brezpogojne ljubezni se ne moreš naučiti,« sem ji odgovorila. »Moraš jo izkusiti.«
»Ampak, kako?« je sledilo logično vprašanje.

Vprašanje, ki sem ga slišala že večkrat. Vprašanje za milijon dolarjev.
Enoznačnega odgovora žal ni. Prav tako ne splošnega recepta.

Do brezpogojne ljubezni, oziroma univerzalne, izvorne Ljubezni, kot ji sama rajši rečem, ne prideš z glavo, pot do nje vodi skozi odpiranje srca. Kar se lahko zgodi na različne načine. Meni je srce na začetku najgloblje odpiralo – kako ironično – kadar ga je nekaj zlomilo. Ne samo enkrat, večkrat. Ko je bolelo in me je bolečina potiskala globlje in globlje, hkrati pa je ven vlekla vse »pošasti«, ki so me v tej bolečini držale. Vsako zdravljenje je osvobajalo tudi moje nezdrave programe, po katerih sem še (nezavedno) delovala … zaradi ega, strahu, dvomov, manjvrednosti, samodestruktivnosti, občutka žrtve … Pa vsa moja omejujoča prepričanja, navezanosti, pričakovanja, razočaranja … Plast za plastjo sem morala spustiti vse, kar mi je preprečevalo čutiti tisto pravo sebe, ki je bila tam nekje spodaj pod vsem tem »sranjem«.

In potem se mi je počasi začelo svitati, kaj je brezpogojna ljubezen.

Prvič sem v stik z njo prišla pred približno petnajstimi leti, ko sem moškemu, ki sem ga takrat ljubila, on pa do mene ni čutil isto, resnično privoščila srečo z žensko, ki si jo je izbral. Ne samo deklerativno v umu, ampak s celim mojim bitjem. Prej nisem vedela, da sem zmožna takšnega občutenja.

Takrat sem mislila, da je to vrhunec brezpogojne ljubezni. Pa je bil šele začetek. Kot sladkorček, ki je pokazal, kaj je možno čutiti in me mamil po še.

Potem je prišla naslednja stopnja. Brezpogojna ljubezen do sebe, ki sem jo doživela nekaj let kasneje, v zelo globoki, intimni izkušnji z Bogom po še eni močni notranji transformaciji. To je bila moja velika prelomnica. Po tej izkušnji nisem bila več ista, kajti ta Ljubezen je postala del mene in od takrat je bilo vse drugače. Ne toliko na ven, kot znotraj mene. Na zelo globokem nivoju sem dojela, da se vse začne in konča pri odnosu do sebe, ker je to edini odnos, ki ga bom zagotovo imela do konca življenja. In da je Ljubezen do sebe res alfa in omega vsega. V praksi, ne samo v teoriji. Zaradi te Ljubezni, ki sem jo s časom samo še bolj polno ponotranjila, sem popolnoma drugače doživljala sebe in vse nadaljnje izkušnje. Tiste, ki so mi odpirale nebesa in tiste, ki so me porinile v pekel.

Ampak tudi to ni končna postaja. Vem, ker sem se pred kratkim v sebi dotaknila nove globine izvorne Ljubezni. Vendar, preden bom lahko kaj več napisala o tem, jo moram na tem, novem nivoju najprej do konca utelesiti znotraj sebe.

Če se vrnem na začetek…
Brezpogojne ljubezni se ne moremo naučiti, lahko pa se (na)učimo bolj zavestno živeti naše življenje. In če smo pri tem res iskreni, predani in predvsem vztrajni, se nam bodo vrata do univerzalne Ljubezni, kar smo pravzaprav v svojem izvoru čisto vsi, odprla slej kot prej.

P. s. Pred leti sem o brezpogojni ljubezni (do sebe) napisala tudi blog. Morda koga nagovori tudi danes.

**************************
Vrata do sebe odpiramo tudi na izkustvenem vikend umiku »Poišči sebe v sebi«. Naslednji bo od 14. do 16. oktobra!