Če hočeš spoznati Resnico, se moraš spustiti globlje in iti onkraj tega, kar si že spoznal, izkusil in mislil, da veš. Do Resnice se moraš dokopati sam, skozi izkustvo cele tvoje biti. Dokler jo iščeš zunaj sebe, dokler jo skušaš slišati samo z ušesi, jo videti samo z očmi, se ti ne more v polnosti odkriti.
Resnica ni nekaj, kar dojameš s svojim umom, Resnico je treba utelesiti.
Resnica na vsakem novem nivoju pretrese celo tvojo bit. Strese te iz tvoje lastne kože. Postavi te na prag norosti in te povabi, da (spet) prestopiš v prazno luknjo niča, kjer se ničesar ne moreš oprijeti.
Porine te globlje in ti odpre prehod do novega védenja, ob tem pa …
Lomi omejeno razumevanje tvojega uma, ki najprej kot zbegana kokoš bezlja iz ene skrajnosti v drugo in ne ve več, čemu naj verjame, komu naj zaupa. In ko že misliš, da si dojel, znova preobrat in znova vprašanje, kaj je res resnica in kaj iluzija?
Pa vsa čustva, ki ob spuščanju v globino privrejo na plano! Močna, globoka … in nihajo v skladu s tem, kako niha um. Ti pa hočeš razumeti, hočeš vedeti, kaj narediti, hočeš dojeti, kaj je bistvo vsega.
Potem moraš spustiti tudi to željo, željo, da bi razumel …
In potem se nekje globoko v tebi oglasi resnična prezenca tebe same. Tista, ki odpira vrata za vrati do vedno globljega razumevanja, ne glede na to, ali se tega zavedaš, ali ne. In naenkrat veš.
Veš, da stvari tudi na tvoji tokratni notranji postaji niso črno-bele. Da sta ena in druga skrajnost past, v kateri ne smeš ostati. Da onkraj tega, kar čutiš, vidiš in veš v tem trenutku, obstaja nekaj tretjega, nekaj presežnega, nekaj, kar na tej stopnji zavedanja še ne moreš dojeti. In hkrati veš, da je to naslednja plast Resnice, ki se ti želi odkriti. Zato moraš dalje, korak za korakom, tako kot se ti pot odkriva sproti. Ne glede na vse. Ker veš tudi, da samo tako lahko prideš še malce bližje tisti končni Resnici, ki jo tako predano iščeš na svojem dolgem dušnem potovanju.
Resnica se ne odkrije naenkrat. Odkriva se zavestnim popotnikom, plast za plastjo. Slači se postopoma, tako kot se zavestna ljubimka počasi razgalja svojemu ljubimcu, dokler nista oba gola in bosa, pripravljena, da se združita v Eno z izvorom, od koder sta nekoč oba prišla.
Resnica ni nekaj, kar je možno opisati z besedami, ker so te preveč omejene. Resnica se (ob)čuti onkraj uma, skozi vibracije. In skozi vibracije se tudi širi.