Dušno hrepenenje

Poznate občutek posebne frustracije, ko kdaj začutite, da je vaša duša že nekje, kamor močno kliče tudi vas, istočasno pa se zavedate, da je vaše telo še drugje? Morda celo razumete, da v tem trenutku “tam” niti še ne morete biti. Hkrati pa vas vseeno prevzame globoko hrepenenje po tem, da bi vsaj delček tega, kar izkuša vaša duša, izkusilo tudi celo vaše bitje. Pri tem nimam v mislih hrepenenja po prestopu v neke druge dimenzije ali na druge planete, ki so morda izvorno vaš Dom. Ravno nasprotno. Gre za hrepenenje, da se vaš svet tukaj in zdaj poravna v skladu s tem, kar ste v svoji izvorni, resnični, avtentični biti. In da izkusite to, kar nekje globoko v sebi veste, da ste prišli (do)živeti v tokratni inkarnaciji.

Seveda je jasno, da je naš mikrokozmos vedno poravnan z nami, tudi takrat, ko nam ta ni všeč, ker se iste vibracije pač privlačijo. In ja, vemo tudi, da sta zunanji in notranji svet v veliki meri refleksija drug drugega.

Ampak, ko se zbudi to hrepenenje … to globoko dušno hrepenenje …
No, takrat gre teorija lahko k vragu! Vsaj začasno.

In prav je tako. Ko se zbudi to hrepenenje … to globoko dušno hrepenenje, se ga splača polno občutiti. Ima namreč močan čustven naboj. Je most med tem, kamor nas kliče duša in tem, kjer trenutno (vibracijsko) smo. Dušno hrepenenje nam pokaže, kaj vse je možno izkusiti, kaj vse je še možno tudi za nas! Če temu rečemo: »Jaaa!«, nas vztrajno spodbuja, da postopoma odstranjamo vse tiste lastne ovire, ki so nam pri tem še v napoto. In to pogosto počne zelo uspešno. Zakaj?

V dušno hrepenenje so vtkane naše najgloblje želje. Tiste, zaradi katerih smo pripravljeni narediti vse. Kot otrok, ki mu mama za nagrado obljubi liziko. Gremo še malo globlje v sebe, si priznamo še kakšno svojo senco, (spet) stopimo na polje ranljivosti in se slačimo pred sabo ter drugimi, dovolimo, da pade še kakšna naša iluzija … Kot stranski učinek tega osvobajanja pa se začnemo odpirati zdravi ljubezni do sebe. Kako zvito od Stvarnika, kajne? In čeprav sami svoje želje največkrat povezujemo z nekimi konkretnimi situacijami ali odnosi, ki jih želimo izkusiti, nam duša skozi te naše želje, situacije in odnose v resnici daje priložnosti izkusiti samega sebe. Ironično, vem. Včasih se tudi sama sprašujem, če je bilo treba Bogu res tako komplicirati, ko nas je ustvarjal, po drugi strani pa dajem kapo dol kozmičnemu redu. Še posebej, če vemo, da ta vključuje tudi svobodno voljo nas vseh.

Pa da ne zaidem. Kar hočem povedati je, da je resnično dušno hrepenenje pravzaprav enako za vse. To pa je, izkusiti sebe v svoji celovitosti. In ne glede na to skozi kakšne naše želje se zbuja, dušno hrepenenje v prvi vrsti želi (duhovno) prebuditi nas same.