Odmev tišine

Včasih pobegnem iz zunanjega sveta.
V svojo sveto tišino. V varen notranji kokon.
Se potopim v moje, tako zelo domače globine in tam
sem in tja srečam še kakšnega popotnika, ki tako kot jaz
potuje v brezčasju nevidnih duhovnih poti.

Recimo …

Ljubimko, ki se kot Psiha zavestno izvije
iz zapletenih tančic pretesne poročne obleke
in se končno zlije z ljubljenim Amorjem.
Ljubezen.

Krokarja, ki kljuva srce nekega bojevnika,
ko ta na polju ranljivosti bije svojo najtežjo bitko,
v kateri je edina resnična zmaga predaja.
Ranljivost.

Božansko energijo, ki se zgosti v velikem poku,
ko na brezmejnem nebu eksplodira zvezda
in izgori v utrinku naslednjega trenutka.
Orgazem.

Sivolaso starko s sijočimi otroškimi očmi,
ki sedi na robu prepada med dvema svetovoma
ter mirno prehaja iz enega v drugega.
Smrt.

V vseh njih srečam tudi sebe.

Toliko živosti je v tej tišini!
Nenehno ljubljenje z Erosom in Tanatosom.
Ljubezen. Ranljivost. Orgazem. Smrt.
In potem novo življenje.
Vedno znova.