Kamenčki

Par dni nazaj smo se po malce daljšem pohodu na Likijski poti vsi prepoteni vrgli v morje in se nastavili zadnjim sončnim žarkom. Ko sem po kratki siesti dvignila svojo brisačo, sem pod njo zagledala kamenčke na sliki. Razveselila sem se jih kot otrok, ki je nepričakovano dobil bonbončke, kjer jih ni pričakoval. Tako zelo luštno!

Pomislila sem, kako nam življenje ves čas prinaša takšne in drugačne »kamenčke«. Kako ima vsak kamenček svoj namen in svoje sporočilo. Kako je od nas samih odvisno, kako »razumemo« sporočilo vsakega kamenčka posebej – no, če ta sporočila sploh opazimo! In kako pomembno je, kako potem te kamenčke zlagamo skupaj v takšno ali drugačno zgodbo. Zgodbo, ki jo živimo. Življenje samo.

Ne vem, kdo je ustvaril zgodbo s temi kamenčki in s kakšnim namenom jih je pustil na plaži. Sem pa vesela, da jih je, ker me je »najdba« razveselila. In tudi v tem je sporočilo! Namreč, da se s tem, kar puščamo za sabo, lahko dotaknemo marsikaterega srca, ne da bi sploh vedeli za to. In da ni treba veliko, da drug drugemu polepšamo kak trenutek ali dva.

Lepa priložnost tudi za malce samorefleksije ob vprašanju, kakšne kamenčke pa jaz puščam za sabo, kajne?