Danes sem srečna. Kar tako, brez posebnega razloga. Srečna, ker nas je boginja pomladi obdarila s toplim sončkom. Srečna, ker sem prvič letos lahko posušila perilo na balkonu. Srečna, ker sem prvič letos lahko pretekla svojo običajno razdaljo in so kolena zdržala. Srečna, ker so malo prej na radiu zavrteli pesem »Truly, madly, deeply« in sem zaplesala. Sama s sabo v svoji dnevni sobi. Srečna, ker me danes čaka še priprava rukzaka in gojzarjev pred jutrišnjim pohodom nad 1.500 metrov. Prvim letos.
Tako malo je treba, da je srce srečno. In tako malokrat znamo male radosti zares ceniti. Takšne, čisto vsakdanje trenutke podoživeti v polnosti, brez obremenjevanja z vsem, česar v našem življenju (še) ni, ali česar bi se radi znebili. Zadnjič mi je prijateljica prebrala eno misel, ki je ne znam dobesedno ponoviti, bistvo pa je bilo naslednje: »Sreča je gospa, ki je videla in doživela že vse. Zato se ji ne da več truditi in trkati na zaprta vrata. Z veseljem pa se ustavi tam, kjer so vrata (srca) odprta in ostane tam, kjer se čuti sprejeta«. In to je dejstvo. Tudi dobre, lepe stvari je treba povabiti k sebi in jih znati sprejeti. Ne glede na to, kako samoumevno se nam to zdi, se – če dovolj iskreno pogledamo v sebe, velikokrat izkaže da se tega, česar si najbolj želimo, pogosto tudi najbolj bojimo… mislimo, da si v resnici ne zaslužimo… da mi nismo rojeni pod srečno zvezdo… da nam ne more uspeti… da se nam (čudež) ne more zgoditi… Pa se nam lahko! Vsi smo dovolj dobri, ravno takšni kot smo, za srečo in obilje vsega sveta, na vseh področjih in vseh nivojih.
Zato gospa Sreča, hvala, da si tako čuteče zaznamovala mojo današnjo soboto. Te vabim na gostijo tudi v vseh naslednjih dneh… in letih. Dajva še kakšno ušpičiti skupaj. Življenje je lepo. ?