Brez kompromisov

Po dveh letih notranje priprave, da sprejmem svojo dušno nalogo, sem, po prvem odporu, da to ni zame in ob strahospoštovanju, da tega ne znam in ne zmorem, začutila, da sem zdaj dozorela, da svojo notranjo pot začnem hoditi tudi navzven.

Tako sem si letos dala čas, da to, kar nosim v sebi, sestavim v formo, hkrati pa sem o tem začela govoriti. Tudi to je bil svojevrsten preboj, ker se lotevam področja druge zavesti, kar je marsikomu nerazumno, nekaterim celo neumno. Kar na nek način tudi je, ne-umno namreč, kajti tam se um ne more obesiti na logične razlage, trdne strukture, niti se vezati na rezultat. Tam je samo fluid vseh možnosti. Vendar, ker življenju lahko najbolje služim samo s tem, kar sem, sem se odločila, da se neham skrivati. In potem se je zgodilo. To, kar se običajno zgodi, ko se odzovemo svojemu notranjemu klicu. Zgodil se je kolaps vsega znanega.

Ob različnih seansah, v katerih sem prestopila v druge dimenzije, sem se znašla na popolnoma novih vibracijah, močnejših kot kadarkoli prej, hkrati pa si s svojim dosedanjim kodom razumevanja drugih nivojev nisem mogla nič razložiti. Začelo se dogajati, da pravzaprav nisem več vedela, kaj se dogaja, hkrati pa načini, ki sem jih uporabljala do sedaj, niso več delovali. Ko sem v eni od teh seans že začela zgubljati zaupanje, da bom sploh še kdaj suverana na področju, ki mi je bilo zadnja leta tako domače, kot tista, s petimi čutili dojeta realnost, sem dobila sporočilo, da nič več ne bo tako, kot doslej, da moram prestopiti na višji nivo. In potem je sledil nov šok. Doživela sem popolno odrezanost od svojega višjega jaza, kar zame pomeni izgubo kompasa za navigacijo skozi življenje. Nekaj dni se nikakor nisem mogla povezati s sabo in tako nisem mogla priti do odgovorov, ki so sicer vedno v nas.

“In potem se je zgodilo. To, kar se običajno zgodi, ko se odzovemo svojemu notranjemu klicu. Zgodil se je kolaps vsega znanega.”

Ampak potem so se začele nočne more. Zdaj lahko rečem, hvalabogu, kajti tudi more so način preko katerega naš višji jaz komunicira z nami. Čeprav priznam, da ko so bile na sporedu, do njih nisem čutila nobene hvaležnosti. In skozi te, zelo različne sanje, je prihajalo eno samo sporočilo. Da sem prišla do točke, ko moram narediti svoj veliki preboj na vseh nivojih življenja, če hočem (do)živeti svoj dušni plan. Jasno sem uvidela, da sem v sebi nezavedno verjela, da lahko pridem do tukaj, kjer sem, za prestop na višji nivo delovanja, pa en del mene v resnici ne verjame, da ga lahko dosežem. Zato se ob vsakem poskusu, da polno razprem krila, zaletim v en in isti okvir svojih omejitev. Pa naj se gre za moje dušno poslanstvo, za ustvarjanje svetega partnerstva ali pa za tako profano zadevo, kot je prelaufanje polmaratona.

Kaj pa zdaj? Seveda, lahko se ustavim, se sprijaznim z doseženim plafonom in živim dalje, kot doslej. Ampak to bi bil lažji izhod, ki pa ne gre skupaj z mojo samo-obljubo, da pri svojem osebnem razvoju nikoli ne bom naredila kompromisov! Ker sem začutila, da tokrat potrebujem podporo za poriv, da se spravim čez horizont lastne meje, sem zaprosila za pomoč, za Učitelja. In sem ga dobila, takorekoč takoj, ter prav danes plačala nekajmesečno izobraževanje, ki je izpraznilo moj bančni račun. Seveda brez jamstva, da bom v programu, v katerega se niti nisem poglobila, sem ga pa močno začutila, svoj preboj tudi naredila. Ta je in bo vedno odvisen samo od mene. Ampak tudi glede tega so bile sanje jasne. Pokazale so, da bi za kompromis pri investiranju v sebe plačala precej večjo ceno. Tega pa mi ni treba. Nikoli. Nikomur od nas.

Čeprav v življenju nimam nobene garancije za nič, vem, da bom svojo pot le še bolj hodila na vse ali nič. Kakšen bo račun, ki ga bom za to dobila, bom v polnosti vedela, ko se bom poslovila od tuzemske inkarnacije. Do takrat pa pri zame pomembnih stvareh do kompromisov ostajam brezkompromisna.