Čarobnost skozi otroške oči

Pred dvema tednoma je moja petletna nečakinja na sprehodu skozi domačo vas na enem vrtu zagledala lesenega petelina, ki je v vetru premikal krila, in se v hipu zaljubila vanj. Kot vsak otrok je seveda takoj jasno in na glas izrazila željo, da bi ga imela. In ko sem Gajo srečala naslednjič, ga je res že držala v rokah. Ne, nihče ji ga ni kupil, dobila ga je na srečelovu, svojo zgodbo pa mi je razložila takole: »Veš, Urška, sem zadela petelina. Ampak sem morala kupiti kar veliko srečk. Ga nisem dobila takoj. Vse so zadele nekaj drugega. Ampak sem ves čas hodila preverjat, če je še tam. In potem sem enkrat rekla stricu pri srečkah, da če bo kdo zadel petelina in si ga morda ne bo tako želel, ga lahko pride zamenjat za katerikoli moj dobitek. Potem sem šla večkrat pogledat in petelin je še kar čakal. Potem pa sem kupila še eno srečko in veš, potem sem ga pa zadela!«, je zaključila svoje pripovedovanje z žarom v očeh. Seveda sem bila navdušena in sem dodala: »Ja, Gaja, to pa je bil pravi mali čudež?« In Gaja je modro zaključila v njenem stilu: »Ja, ampak se je kar zgodil.«

Ko je naša petletnica odbrzela po svojih opravkih, mi je njena mami povedala, da jo je tisti gospod pri srečelovu opazoval in ko je videl, kako neskončno si ta otrok želi tega lesenega petelina in kaj vse je deklica pripravljena za to narediti, je pri njeni zadnji srečki zamenjal številke na dobitkih, in ji tako omogočil, da je prišla do svojega najljubšega zadetka. Tega Gaja seveda ni vedela, za njo je bil petelin čarovnija, ki se pač zgodi, ko si nekaj zelo želiš. S svojo zgodbo je moja najstarejša nečakinja dala darilo tudi meni, zato jo delim.

“Ko je gospod pri srečelovu videl, kako neskončno si otrok želi tega lesenega petelina in kaj vse je deklica pripravljena za to narediti, je pri njeni zadnji srečki zamenjal številke na dobitkih, in ji tako omogočil, da je prišla do svojega najljubšega zadetka.”

Če stopimo korak nazaj, je njena zgodba enaka čarovnijam, ki se dogajajo v našem odraslem življenju. Vsi imamo svoje »peteline« na našem življenjskem srečelovu. Enako kot Gaja kupujemo srečke – pogosto več njih in ja, tudi prazne so med njimi. Vsake toliko seveda tudi mi preverjamo, ali so naši želeni dobitki sploh še na voljo, čeprav – roko na srce, dobitki, ki so namenjeni nam, nikoli zares ne gredo v druge roke. In potem, ko enkrat res polno, celo otroško naivno zaupamo, da našega »petelina« resnično lahko tudi dobimo, se vse v vesolju obrne tako, da nam ga življenje tudi dostavi. Takrat smo, tako kot Gaja, prepričani, da se je naredil čudež, da se je zgodila čarovnija, čeprav je v bistvu le nekdo tam nekje nad nami zato, ker smo vztrajali in dali vse od sebe, samo malce obrnil potek dogajanja, da se je naša srčna želja lahko izpolnila.

In prav (za) to čarobnost je tako zelo vredno živeti.